Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani

3134. Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-383/11-26

Datum: 18. 9. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Olivera Gomboc, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. septembra 2013

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 707/2009 z dne 8. 4. 2010 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 99/2007 z dne 20. 2. 2009 se razveljavijo.

Pritožnik se na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13) oprosti obtožbe po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt (O) 4395/05, vloženem 20. 3. 2007, spremenjenem 28. 11. 2008 in 13. 1. 2009, da je storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) s tem, "da je protipravno odvzel mladoletno osebo roditelju, kateremu je bila zaupana, jo zadrževal in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki je imel pravico do nje, s tem, da je dne 7. 9. 2005 v popoldanskem času, po tem, ko mu je Č. D. na E. cesto v Ljubljani pripeljala sina F. G., rojenega X. X. X, brez dovoljenja njegove matere H. I. J., kateri je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2600/2003-IV z dne 24. 5. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 38/2004 z dne 21. 10. 2004 dodeljen v varstvo in vzgojo, odpeljal s seboj na svoje bivališče na E. cesto X v Ljub­ljani ter ga tam v nasprotju z navedenimi sodnimi odločbami zadrževal vse do 22. 5. 2006, saj ga v navedenem obdobju, kljub sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2005/01241-3 z dne 3. 10. 2005 in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 786/2006 z dne 22. 3. 2006, ni izročil materi in je dne 8. 9. 2005 od predstavnikov šole tudi zahteval, da otroku ne dovolijo oditi z materjo; na opisan način je torej preprečeval, da bi ga mati kot upravičenka imela pri sebi."

Stroški kazenskega postopka iz prejšnje točke bremenijo proračun.

S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Pritožnik naj bi kaznivo dejanje storil s tem, da je protipravno odvzel mladoletno osebo roditelju, kateremu je bila zaupana, jo zadrževal in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki je imel pravico do nje. Kaznivo dejanje naj bi izvrševal od 7. 9. 2005 do 22. 5. 2006.

Vrhovno sodišče je potrdilo oceno nižjih sodišč o tem, da je pritožnikovo ravnanje protipravno, in še dodatno poudarilo, da je pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 200. člena KZ protipravnost poseben zakonski znak tega kaznivega dejanja in je zato pri njegovem ugotavljanju treba ugotoviti pravno podlago, ki je bila z izvršitvenim dejanjem prekršena. Enako kot nižji sodišči je štelo, da je bila taka pravna podlaga pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2600/2003-IV z dne 24. 5. 2004, s katero je bil mladoletni otrok dodeljen v varstvo in vzgojo svoji materi. Ob oceni, da je pritožnik za to sodbo vedel in da je vedel za pravno pot, po kateri lahko pride do spremembe sodbe, je Vrhovno sodišče presodilo, da je pritožnik z ravnanjem v nasprotju z navedeno sodbo jasno izkazal svoje protipravno ravnanje in tako uresničil zakonski znak navedenega kaznivega dejanja. Ocenilo je tudi, da naknadni sodni odločbi (začasna odredba z dne 22. 5. 2006 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 12. 2008, s katerima je bil mladoletni otrok dodeljen v varstvo in vzgojo pritožniku) na dejstvo protipravnega ravnanja za nazaj nista mogli več vplivati. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnikove zagovornice, da ni podana protipravnost ravnanja v materialnem smislu, ker je pritožnik sledil koristim otroka, ki naj bi bile v tem primeru ogrožene. Sprejelo je stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja odnosov staršev do otrok v primeru razvez in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Prav zaradi varovanja koristi otroka naj bi bilo s sodbo odločeno, da se mladoletni otrok dodeli v vzgojo in varstvo njegovi materi. Dokler je taka sodba v veljavi, je treba po mnenju Vrhovnega sodišča vsakršno ravnanje v nasprotju z njo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Kot neutemeljene je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi očitke pritožnikove zagovornice o tem, da je bilo pritožnikovo ravnanje v skladu s 14. členom KZ dejanje majhnega pomena. Ocenilo je, da je treba dejanje pritožnika ocenjevati v njegovi celoviti izvršitvi. Kot tako naj bi bilo izrazito brezkompromisno in naj bi trajalo kljub sklepu o izvršbi, na katerega podlagi si je mati po pravni poti prizadevala ponovno pridobiti mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo.

Pritožnik zatrjuje kršitve prvega odstavka 28. člena (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), 54. člena (pravice in dolžnosti staršev) in 56. člena Ustave (pravice otrok). Navaja, da so sodišča pri presoji, ali je pritožnik ravnal protipravno in s tem izpolnil vse znake očitanega kaznivega dejanja, formalistično izhajala samo iz ugotovitve, da ni spoštoval sodne odločbe o tem, da je bil mladoletni sin zaupan v vzgojo in varstvo materi. Pritožnik meni, da sodišče pri presoji obstoja protipravnosti kot znaka očitanega kaznivega dejanja ni upoštevalo 54. člena Ustave, saj je ravnal izključno v korist svojega otroka, kar naj bi izključevalo protipravnost v materialnopravnem pomenu. Trdi, da je imel razumno pričakovanje, da bo kazensko sodišče upoštevalo upravičene razloge – razloge na strani otroka, zaradi katerih se je ta odločno uprl, da bi šel nazaj k materi. Pritožnik zato kot nesprejemljivo ocenjuje dejstvo, da nobeno od sodišč, ki so odločala v kazenskem postopku, ni upoštevalo tega, da je otrok ušel materi ter da je z jasno in odločno izraženo voljo poskušal uresničevati svojo ustavno pravico. Pritožnik ocenjuje, da bi morala sodišča pri tehtanju, kateri od dobrin podeliti sodno varstvo: ali spoštovanju pravnomočne sodne odločbe ali varovanju pravic oziroma koristi otroka kot ustavne kategorije, dati prednost varovanju pravic oziroma koristim otroka, ker so bile te ogrožene.

Pritožnik opozarja na to, da je že takoj hotel po pravni poti doseči ureditev spornega razmerja, pri čemer je pričakoval, da bo civilno sodišče zaradi varovanja koristi otroka o njegovem predlogu za začasno odredbo, ki ga je vložil 8. 9. 2005, odločilo hitro. Pravdno sodišče je šele 22. 5. 2006 izdalo sklep o predlagani začasni odredbi in šele 17. 12. 2008 izdalo sodbo; po obeh je sina dodelilo v varstvo in vzgojo njemu. Če bi sodišče odločilo hitro, bi se sporno razmerje med staršema glede otroka uredilo s hitrim reševanjem po pravni poti, v skladu z jamstvi iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Tako bi tudi formalno odpadla podlaga za oceno sodišča o protipravnosti pritožnikovega ravnanja. Pravna pot urejanja odnosov staršev do otrok v primeru razveze in nesoglasij med staršema, ki naj bi bila po mnenju Vrhovnega sodišča sama po sebi v korist otroka, naj bi se v tem primeru izkazala prav za nasprotno. Kot pravno nevzdržen pritožnik ocenjuje tudi položaj, v katerem ga je kazensko sodišče po pravnomočnosti civilne sodbe, s katero je bil otrok dodeljen njemu, obsodilo prav storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe.

Pritožnik poudarja, da mu kljub izrečeni pogojni obsodbi kazenska sodba povzroča hude duševne bolečine in s tem zanj pomeni težko breme. V okoliščinah tega primera se mu zdi nesprejemljiv očitek, da je storil navedeno kaznivo dejanje. Kljub obstoječi sodbi in temu, da bi zadostili zahtevi po njeni izvršitvi, je po njegovem mnenju otroka, ki je sposoben razumno izjaviti svojo voljo, težko prisiliti, naj gre proti svoji volji nazaj k tistemu, pri katerem bi moral biti v varstvu in vzgoji zaradi obstoječe pravne podlage.

Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-383/11 z dne 28. 6. 2012 sprejel v obravnavo. O tem je bilo obveščeno Vrhovno sodišče.

Po drugem odstavku 38.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče zaradi varstva zasebnosti udeleženca v postopku na njegov predlog ali sámo odloči, da se v odločbi Ustavnega sodišča ne navedejo osebni podatki udeleženca v postopku ali osebni podatki drugega posameznika. Ustavno sodišče se za prikritje identitete ni odločilo, ker je sámo na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS odločilo o utemeljenosti obtožbe zoper pritožnika. V skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 38.a člena ZUstS, ki omogoča celo popolno prikritje identitete posameznika, torej omogoča tudi manj od tega, pa je odločilo, da se osebni podatki anonimizirajo ob objavi te odločbe za javnost, ker so tako iz ustavne pritožbe kot iz sodnih odločb sodišč razvidni podatki iz postopkov, iz katerih je bila javnost izključena, in ker obstajajo okoliščine, ki posegajo v zasebnost tako pritožnika in njegove nekdanje žene kot tudi njunih otrok.

V primerih, ko je v času odločanja o ustavni pritožbi izpodbijana pravnomočna kazenska sodba z izrečeno pogojno obsodbo izbrisana iz kazenske evidence, je doslej Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo z utemeljitvijo, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o njej (glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-94/02 z dne 21. 10. 2004, OdlUS XIII, 88). Z izbrisom sodbe naj bi namreč prenehale pravne posledice obsodbe, oseba velja za neobsojeno. Iz podatkov, ki jih je Ministrstvo za pravosodje poslalo na zahtevo Ustavnega sodišča, izhaja, da je bil predviden datum konca preizkusne dobe v pritožnikovem primeru 23. 4. 2012. Iz tega lahko sklepamo, da je glede na ustrezne zakonske določbe pravnomočna kazenska sodba izbrisana, kljub temu da tega Ministrstvo za pravosodje ni izrecno sporočilo. Ker pritožnik izrecno opozarja na to, da zanj tudi pogojna obsodba pomeni težko breme in da mu povzroča duševne bolečine, je Ustavno sodišče znova pretehtalo stališče iz sklepa št. Up-94/02 in ga sklenilo spremeniti, ker za to obstajajo ustavnopravni razlogi. Morebiten uspeh z ustavno pritožbo bi namreč pomenil, da so bile s pravnomočno obsodilno sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kar bi v novem sojenju utegnilo privesti do oprostilne sodbe. Taka oseba bi bila po krivem obsojena. To pa je zadosten razlog za pravni interes za odločitev o ustavni pritožbi, ker Ustava po krivem obsojeni osebi v 30. členu zagotavlja pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Že moralna rehabilitacija, ustavno priznana tudi kot človekova pravica, zato pomeni zadosten razlog za spremembo stališča. Navedena pravica namreč pripada tudi osebam, pri katerih je bila obsodilna sodba izbrisana iz kazenske evidence. Zato so procesne predpostavke za odločanje tudi v tem primeru podane.