TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe obtoženih A. A., B. B., C. C. in Č. Č. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožence se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče.

Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če bi se zakonito pridobljeni dokazi izničili le zaradi spremembe procesnega položaja katere od preiskovanih oseb.

Postopka po določbi 235.a člena ZKP namreč ni mogoče razumeti kot dolžnost sodišča, da ga izvede vselej, ko se priča sklicuje na dolžnost varovanja tajnih podatkov. Odločitev o tem je odvisna od vsebine varovanega tajnega podatka oziroma od pravne relevantnosti predlaganega dokaza, česar pa obramba tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnila.

Drži, da je obtoženec oče dveh otrok in da se je med prestajanjem kazni poročil, vendar na drugi strani ne gre prezreti, da njegova družinska skupnost dejansko nikoli ni zaživela, saj, kot je že zgoraj povedano, se obtoženec ves čas nahaja v zaporu. Družinska skupnost se torej navaja zgolj formalno, ne obstaja pa tudi dejansko, zaradi česar mu že iz tega razloga ne more biti kršena ustavna pravica do družinskega življenja, kot to meni zagovornik.

Načeloma je sicer res, da ima odločitev o zahtevi za izločitev dokazov prednost pred odločitvijo o priznanju krivde, vendar le, če se očitki nezakonitosti dokazov nanašajo na kaznivo dejanje obtoženca, ki krivdo priznava.

Dejstvo, da se je senat seznanil z obsodilno sodbo, čeprav je bila ta že izbrisana v smislu prvega odstavka 82. člena KZ-1, ne predstavlja izločitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodbe, ki je bila kasneje izbrisana, namreč ni mogoče oceniti kot nedovoljen dokaz, pač pa akt sodišča, ki je zaradi poteka časa in ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev, izgubil svojo veljavnost z vsemi pravnimi posledicami sodbe.

Naročniški podatki glede telefonske številke A. je policija zakonito pridobila na podlagi prvega odstavka 149.č člena ZKP (ZKP-N), pri tem pa je podlago imela v določbi tretjega odstavka 149.b člena ZKP, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, ki so navedeni v obeh določbah. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 (tretji del), sicer razveljavilo člene 149.b, 149.c petega odstavka 156. člena in deloma šesti odstavek 156. člena ZKP, je pa dalje odločilo, da 149.č člen ZKP ni v neskladju z Ustavo. Pa tudi sicer, kolikor se upošteva razloge za razveljavitev 149.b člena ZKP glede pridobivanja prometnih podatkov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da odredba sodišča Pp 4/18 z dne 29. 5. 2020 za razširitev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na telefonsko številko A., ustreza standardom, kot jih zahteva odločba Ustavnega sodišča. Isto velja tudi za ostale odredbe o nadzoru telefonskih komunikacij, glede katerih pritožba zgolj posplošeno trdi, da so nezakonite oziroma nezadostno obrazložene.