TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

S sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 719/2004 z dne 6. 1. 2005 je bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več aktualen. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na morebitno ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča. Ker je izpodbijani sklep o zavrženju revizije procesne narave, Ustavno sodišče ob odločanju o tej ustavni pritožbi ni moglo preizkusiti, ali je bila pritožniku z njim kršena pravica do osebne svobode (19. člen Ustave). Zato se je omejilo na preizkus, ali je bila pritožniku z izpodbijanim sklepom kršena katera od drugih človekovih pravic, ki onemogoča ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Če zakonodajalec na zakonski ravni zagotovi določeno pravico (v konkretnem primeru pravico do revizije) in če sodišču izrecno naloži obveznost, da je dolžno po uradni dolžnosti storiti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi določenih okoliščin (npr. duševne bolezni) niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, je sodišče pri reševanju konkretnih primerov to dolžno upoštevati. S tem, ko Vrhovno sodišče pri odločanju v obravnavanem primeru ni upoštevalo zgoraj navedenih zahtev, je pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.