TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Drugi tožnik premalo pozna samo podjetje, v katerem naj bi opravljal delo, saj ni vedel ne imena podjetja, niti ni vedel naziva delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa tudi ni vedel, da je sam tožnik lastnik 100% lastniškega deleža, ampak je navedel, da je njegov poslovni delež v navedenem podjetju zgolj 51%. Navedeno že samo po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je tujec, ki je glede na stvarno legitimacijo, ki mu jo daje materialni predpis, po povedanem edini lahko stranka postopka v skladu z 42. členom ZUP. Obenem navedeno hkrati tudi pomeni, da na podlagi argumenta „a contrario“ o nasprotnem razlogovanju položaja stranke v postopku ne more imeti njegov delodajalec, ki ima glede na individualne konkretne okoliščine posameznega primera kvečjemu lahko položaj stranskega udeleženca v smislu določil 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP. S tem stališčem sodišče spreminja dosedanje stališče, da delodajalec tujca ne more imeti v postopku niti položaja stranskega udeleženca.