TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obdolženega P. T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka.

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženec P.T. je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.

Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.

Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.