TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti (kot tudi druge človekove pravice) ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih v tretjem odstavku 15. člena določa Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in je koncept pričakovane pravice tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. V skladu s tem konceptom bo lahko predmet varstva tisto, kar skuša oseba ohraniti kot zasebno, vse dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje tudi objektivno opravičljivo. Pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, ko stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je ob upoštevanju načela sorazmernosti treba dati prednost. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih oseb. Upoštevaje izpostavljeno je prvostopenjsko sodišče v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe tehtno, razumljivo in v zadostnem obsegu obrazložilo, zakaj so dokazi, pridobljeni s pomočjo oškodovančevih nadzornih kamer, dopustni. Ugotovilo je sicer, da je namestitev nadzornih kamer, ki snemajo dogajanje na javni cesti (ne glede na to, ali je kje nameščeno opozorilo o snemanju), konkretno A. A. ter posredovanje teh videoposnetkov sodišču, poseganje v zasebnost obdolženega, vendar je nato pravilno zaključilo, da se je obdolženi na posnetkih pojavljal le na javni površini, kjer pa pričakovanega obsega zasebnosti ni mogel biti deležen.