TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obsojenega Ž.Ž. za varstvo zakonotosti se zavrne kot neutemeljena.

Pretežni del obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti se nanaša na njegove trditve, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja vohunstva, da mu krivda ni bila dokazana, da denarja ni prejel zaradi svojega sodelovanja s tujo obveščevalno službo in v ta namen tudi predlaga zaslišanje nekaterih še živih prič. S temi navedbami pa obsojenec ne uveljavlja razlogov iz 1.odst. 420.čl. ZKP, temveč izpodbija pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Torej uveljavlja razlog, ki ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti (2.odst. 420.čl. ZKP), temveč je lahko ob pogojih iz 410.čl. ZKP le razlog za zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Toda sklep o tem, ali je bilo priznanje storitve kaznivega dejanja od obdolženca izsiljeno ali ne, lahko temelji le na dokazni oceni obdolženčevega zagovora in drugih dokazov - torej gre za vprašanje pravilnosti dokazne ocene in s tem pravilnosti dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba, kar ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.