Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo

3344. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo

Na podlagi 2. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06) sklepata pogodbeni stranki:
kot predstavnik delodajalcev:
Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije GIZ
in
kot predstavnik delavcev:
Sindikat obrti in podjetništva Slovenije

K O L E K T I V N O P O G O D B O
za obrt in podjetništvo

2. Normativni del

19. člen

(uporaba določb kolektivne pogodbe)

Določila te kolektivne pogodbe predstavljajo enotne minimalne standarde, razen v posameznih primerih, ko je odstopanje dogovorjeno s to kolektivno pogodbo.

2.1. Sklenitev in prenehanje pogodbe o zaposlitvi

20. člen

(predhodni preizkus)

(1)

Delodajalec lahko pred izbiro preizkusi usposobljenost prijavljenih kandidatov za delo, pri čemer sam določi ustrezen način preizkusa.

(2)

Delodajalec lahko preizkusi le strokovno usposobljenost, znanje, veščine in spretnosti ter psihofizične sposobnosti, ki so potrebne pri delu.

(3)

Predhodni preizkus usposobljenosti je praviloma izvedba posamezne naloge ali skupina nalog, na podlagi katerih lahko delodajalec oceni psihofizične sposobnosti. Predhodni preizkus usposobljenosti praviloma ne traja dalj kot en dan in poteka pod stalnim nadzorom delodajalca ali od njega pooblaščenega delavca.

21. člen

(vročitev predloga pogodbe o zaposlitvi)

Delodajalec je dolžan vročiti predlog pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki se zaposluje pri delodajalcu, najmanj 3 dni pred predvidenim dnem sklenitve oziroma nastopom dela.

22. člen

(pogodba o zaposlitvi)

(1)

Pogodba o zaposlitvi poleg sestavin, ki jih določa zakon, vsebuje tudi določbe o:

-

pripravništvu, če je to potrebno,

-

uvajanju v delo, če je to potrebno,

-

tarifnem razredu, v katerega je razvrščeno delovno mesto oziroma vrsta dela.

(2)

Pogodba o zaposlitvi lahko vsebuje tudi druge obveznosti in pravice delavca in delodajalca.

23. člen

(opravičeni razlogi, zaradi katerih delavec ne začne delati)

(1)

Opravičeni razlogi, zaradi katerih delavec ne prične delati v skladu s pogodbo o zaposlitvi, so praviloma:

-

bolezensko stanje, ki se izkaže z zdravniškim potrdilom,

-

vabilo k upravnim ali sodnim organom, brez krivde delavca,

-

smrt ožjih družinskih članov.

(2)

V primeru, da delavec ne nastopi dela na dogovorjeni datum iz drugih razlogov, se šteje, da delovno razmerje ni nastalo, razen če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače.

24. člen

(sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas)

(1)

Manjši delodajalec lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi izven primerov, ki jih določa zakon, in sicer:

-

v prvih treh letih, ko prvič začne opravljati dejavnost,

-

za nadomeščanje začasno odsotnega delavca,

-

če gre za izvedbo posla, pridobljenega z javnim natečajem ali naročilom, in sicer za čas izvedbe tega posla,

-

v primeru, ko delodajalec sklepa novo pogodbo o zaposlitvi z delavcem, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine skladno z določili zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje, za uvajanje drugega delavca v delo, ali ga potrebuje zaradi delavčevih specifičnih strokovnih znanj in delovnih izkušenj ali drugih posebnih razlogov,

-

in v drugih primerih ne glede na omejitve zakona in te kolektivne pogodbe.

(2)

Delodajalec lahko z delavcem, ki prvič sklepa pogodbo o zaposlitvi, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas pripravništva, določen s to kolektivno pogodbo.

25. člen

(časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pri projektnem delu)

(1)

Če je delo projektno organizirano, se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi za obdobje, daljše od dveh let, če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta.

(2)

Za projektno delo se šteje delo, ki po obsegu ali načinu opravljanja dela kot samostojen projekt, ki je ciljno usmerjen in zaključen proces, ter presega dejavnost delodajalca, ki jo tekoče opravlja.

26. člen

(poskusno delo)

(1)

Delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja.

(2)

Poskusno delo traja največ:

-

za delovna mesta, razvrščena v I. do II. tarifni razred 1 mesec,

-

za delovna mesta, razvrščena v III. in IV. tarifni razred 2 meseca,

-

za delovna mesta, razvrščena v V. in VI. tarifni razred 3 mesece,

-

za delovna mesta, razvrščena v VII. tarifni razred 6 mesecev.

(3)

V času poskusnega dela lahko delodajalec delavca uvaja v delo.

Uvajanje v delo sestavlja:

-

seznanitev delavca z dejavnostjo delodajalca, njegovo organizacijo in s poslovanjem,

-

seznanitev z vsebino dela, delovnimi in drugimi postopki na delovnem mestu ali z vrsto dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi,

-

seznanitev s sodelavci, s katerimi bo delavec redno sodeloval pri izvajanju svojih delovnih nalog,

-

seznanitev z oceno tveganja, vključno z ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu,

-

seznanitev s podatki, ki so poslovna skrivnost in s postopki ravnanja s temi podatki,

-

seznanitev z varstvom osebnih podatkov, če so mu dostopni,

-

seznanitev z drugimi obveznostmi delavca, ki izhajajo iz zakona, splošnih aktov delodajalca in pogodbe o zaposlitvi,

-

izvajanje delovnih nalog na delovnem mestu ali vrsti dela pod občasnim nadzorom pooblaščenega delavca.

(4)

V primeru uvajanja v delo lahko delodajalec ob pričetku uvajanja v delo imenuje tudi enega ali več pooblaščenih delavcev ali zunanjih sodelavcev, ki delavca uvedejo v delo.

27. člen

(pripravništvo)

(1)

Pripravništvo se lahko dogovori v pogodbi o zaposlitvi le v primeru, ko se delavec zaposli prvič po končanem izobraževanju, in sicer z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela, če v okviru programa izobraževanja za poklic ni imel praktičnega usposabljanja ali obvezne prakse v takšnem obsegu, da bi lahko samostojno opravljal delo.

(2)

Pripravništvo lahko traja:

-

za dela III. tarifnega razreda največ 3 mesece,

-

za dela IV. in V. tarifnega razreda največ 6 mesecev,

-

za dela VI. tarifnega razreda največ 9 mesecev,

-

za dela VII. tarifnega razreda največ 12 mesecev.

(3)

Delodajalec, ki ni mentor pripravniku, mora pripravniku določiti mentorja, ki mora imeti ustrezna znanja in najmanj tri leta delovnih izkušenj v stroki, za katero se pripravnik usposablja.

(4)

Pripravništvo poteka po programu, ki ga pripravi mentor in ga ob nastopu pripravništva izroči pripravniku. Program mora vsebovati tudi način spremljanja in ocenjevanja pripravništva.

(5)

Mentor je dolžan skrbeti za izvajanje programa pripravništva, uvajati pripravnika v delo, mu dajati strokovne nasvete, navodila in pomoč pri praktičnem delu, ter napisati poročilo o delu pripravnika.

(6)

Delodajalec imenuje tričlansko strokovno komisijo, pri kateri pripravnik opravlja strokovni izpit. Člani strokovne komisije morajo imeti ustrezna znanja in najmanj tri leta delovnih izkušenj v stroki, za katero se pripravnik usposablja. Mentor je lahko član komisije, vendar ne more biti njen predsednik.

(7)

Mentor in člani komisije se lahko imenujejo izmed delavcev, zaposlenih pri delodajalcu ali zunanjih sodelavcev.

(8)

Pripravništvo se zaključi s strokovnim izpitom, ki ga določi strokovna komisija. Pripravnik opravlja strokovni izpit najkasneje do izteka pripravniške dobe.

(9)

O opravljanju strokovnega izpita se piše zapisnik ter se izda potrdilo o opravljenem pripravništvu, ki vsebuje:

-

ime in priimek ter rojstne podatke pripravnika,

-

dan opravljanja strokovnega izpita,

-

dan, mesec in leto izdaje potrdila,

-

delovno mesto oziroma vrsto del, za katere je pripravnik opravil strokovni izpit,

-

podpis predsednika strokovne komisije in pooblaščenega delavca delodajalca.

28. člen

(medsebojno izključevanje)

Poskusno delo, uvajanje v delo in pripravništvo se med seboj izključujejo.

29. člen

(obveznost opravljanja drugega dela)

(1)

Delavec mora začasno opravljati tudi drugo delo, ki ni predmet pogodbe o zaposlitvi, v naslednjih primerih:

-

zmanjšanja ali povečanja obsega dela pri delodajalcu ali v posamezni organizacijski enoti,

-

nadomeščanja drugega delavca,

-

nenadne okvare strojev (postrojenj) in drugih sredstev za delo na delovnem mestu,

-

nadomeščanja delavca, ki iz objektivnih razlogov ne sme zapustiti delovnega mesta, zaradi zagotovitve odmora med delom,

-

izvajanja ukrepov za varnost in zdravje pri delu,

-

v času odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti,

-

v primerih uvajanja novih tehnologij, nove organizacije dela in novih proizvodnih programov, delovnih procesov, predlogov izboljšav ipd.,

-

v primerih, ko opravljanje drugega dela pomeni edini ekonomski izhod za ohranitev delovnega mesta.

(2)

Delavec mora pred začetkom opravljanja drugega dela oziroma najkasneje v roku 3 delovnih dni po začetku dela prejeti pisni nalog za drugo delo. Kot pisni nalog se šteje tudi pisna odreditev na elektronski naslov, za katerega se dogovorita delavec in delodajalec.

(3)

Delodajalec lahko delavcu skladno z zakonom, ki ureja delovna razmerja, odredi opravljanje drugega ustreznega oziroma primernega dela.

(4)

Delo po določbah prvega odstavka tega člena lahko nepretrgoma traja največ 3 mesece v koledarskem letu.

(5)

Delavec mora biti usposobljen za varno in zdravo opravljanje drugega dela.

(6)

Za čas opravljanja drugega dela delavcu pripada plača, ki je zanj ugodnejša.

30. člen

(napotitev na delo v drug kraj)

(1)

V primeru, ko je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, delodajalec lahko napoti delavca na opravljanje dela v drug kraj, če traja skupna vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi največ 3 ure v obe smeri, razen če se delodajalec in delavec ne dogovorita drugače.

(2)

Matere z otroki do treh let se lahko napoti na delo v drug kraj, če traja skupna vožnja na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi največ 2 uri v obe smeri.

(3)

Na delo v drug kraj ni mogoče napotiti delovnega invalida in delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo, če bi mu taka napotitev bistveno poslabšala njegovo zdravstveno stanje.

2.2. Pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev

2.2.1. Delovni čas

31. člen

(splošno)

Polni delovni čas znaša najmanj 36 ur in največ 40 ur tedensko.

32. člen

(razporejanje delovnega časa)

(1)

O razporeditvi delovnega časa odloča delodajalec, ki mora letno razporeditev delovnega časa določiti z letnim delovnim koledarjem najkasneje do začetka koledarskega oziroma poslovnega leta. Pri tem upošteva potrebe delovnega procesa in z zakoni zagotovljene odmore in počitke delavcev.

(2)

Delavcem invalidom druge kategorije in delavcem v času medicinske rehabilitacije, ki imajo pravico delati s krajšim delovnim časom od polnega, se trajanje dnevnega delovnega časa v primeru prerazporeditve delovnega časa ne sme podaljšati.

33. člen

(začasna prerazporeditev delovnega časa)

(1)

Delovni čas lahko delodajalec začasno prerazporedi iz razlogov, kot na primer:

-

ki so določeni z zakonom za uvedbo nadurnega dela,

-

zaradi nepredvidenega zmanjšanega ali povečanega obsega dela,

-

zaradi začasnega pomanjkanja surovin (kot npr.: reprodukcijskih materialov, sestavnih delov) in energije (kot npr.: elektrika, para, plin),

-

zaradi nepredvidene začasno povečane odsotnosti delavcev z dela,

-

zaradi neugodnih vremenskih pogojev,

-

zaradi drugih razlogov iz naslova narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov.

(2)

V primerih, ko to narekujejo objektivni, tehnični razlogi ali razlogi organizacije dela ali potreb uporabnikov, se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev.

(3)

V primeru, da ima delavec ob koncu dogovorjenega referenčnega obdobja presežek ur zaradi začasne neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa, se presežene ure izplačajo delavcu ob izplačilu prve plače po zaključku referenčnega obdobja v višini urne postavke povečane za 35 %.

34. člen

(pravice staršev)

(1)

Če eden od staršev uveljavlja pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavcem in delodajalcem.

(2)

Delodajalec je delavcu z družinskimi obveznostmi dolžan, če to dopuščajo delovne razmere, omogočiti zaradi lažjega usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti delo v razporedu delovnega časa, ki je za delavca najugodnejši.

(3)

Delodajalec si mora prizadevati, da delavcem – staršem otrok do dopolnjenega 15. leta – zagotovi lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti, predvsem pri koriščenju letnega dopusta v času šolskih počitnic, pri odrejanju in opravljanju nadurnega ali nočnega dela ter pri prerazporejanju delovnega časa.

35. člen

(dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev nadurnega dela)

Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev nadurnega dela, določena z zakonom, se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju 6 mesecev.

36. člen

(počitek med zaporednima delovnima dnevoma)

(1)

Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur.

(2)

Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

37. člen

(tedenski počitek)

V dejavnostih:

-

kjer narava dela zahteva stalno prisotnost ali

-

kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ali

-

v primeru neenakomernega ali povečanega obsega dela,

se minimalno trajanje tedenskega počitka, kot je določeno z zakonom, zagotavlja v obdobju 14 dni.

37.a člen

(delovni čas mobilnih delavcev)

Za mobilne delavce v cestnem prometu, ki opravljajo prevoze blaga in potnikov se pri določanju delovnega časa in obveznih počitkov in ostalih posebnosti pri opravljanju prevozov neposredno uporabljajo določila ratificiranih mednarodnih sporazumov, Uredb in Direktiv EU, ki urejajo delovne in vozne čase mobilnih delavcev, določila zakona ki ureja delovna razmerja, določila zakona ki ureja delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev ter določila zakona ki ureja varnost v cestnem prometu.

38. člen

(deljen delovni čas)

V primeru deljenega delovnega časa mora trajati prekinitev dela med obema deloma delovnega časa najmanj eno uro. Ta čas se ne šteje za delovni čas.

2.2.2. Letni dopust in plačana odsotnost z dela

39. člen

(trajanje letnega dopusta)

(1)

Delavec ima v posameznem koledarskem letu pravico do letnega dopusta, ki ne more biti krajši kot štiri tedne, kar pomeni:

-

16 delovnih dni, če dela 4 dni na teden,

-

20 delovnih dni, če dela 5 dni na teden,

-

24 delovnih dni, če dela 6 dni na teden.

(2)

Poleg letnega dopusta iz prejšnjega odstavka imajo delavci pravico do zakonsko določenih dodatnih dni letnega dopusta in to:

-

starejši delavec – 3 dni,

-

delavec invalid – 3 dni,

-

delavec z najmanj 60 % telesno okvaro – 3 dni,

-

delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke – 3 dni,

-

delavec, mlajši od 18 let – 7 dni,

-

nočni delavec – 1 dan,

-

delavec za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti – 1 dan.

(3)

V primeru organiziranega dela ob nedeljah, 15 ali več nedelj na leto, pripada delavcu dodatno 1 dan letnega dopusta.

(4)

V primeru, da delavec večino delovnega časa opravlja delo, ki je posebno težko, naporno ali zdravju škodljivo, ter kot tako opredeljeno v Izjavi o varnosti, mu pripada dodatno najmanj 1 dan letnega dopusta.

(5)

V primeru, da delavec dela v deljenem delovnem času in prekinitev traja dve uri ali več, mu pripada dodatno 1 dan letnega dopusta.

(6)

Na osnovi zahtevnosti dela, delavcu pripadajo dodatni dnevi dopusta:

-

za delo III. do VII. stopnje zahtevnosti – 1 dan.

(7)

Delavcu pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta za delo pri zadnjem delodajalcu:

Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo

Časovnica