na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč
VSL sklep I Cpg 55/2010 - akvizicijska pogodba – licenčna pogodba – zahtevek za vrnitev sredstev – prepovedni zahtevek – regulacijska začasna odredba – restriktiven pristop ...
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
12.5.2010
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sklep I Cpg 55/2010
INTERNA OZNAKA (*)
VSL0061945
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
akvizicijska pogodba – licenčna pogodba – zahtevek za vrnitev sredstev – prepovedni zahtevek – regulacijska začasna odredba – restriktiven pristop – aktivna legitimacija - know-how - numerus clausus pravic industrijske lastnine – težko nadomestljiva škoda – uveljavljanje zahtevka v tujini
PODROČJE VSRS
ZAVAROVANJE TERJATEV – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
IZREK
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
JEDRO
Za izkaz pogoja verjetnosti terjatve mora biti sama terjatev jasno opredeljena. V predmetni zadevi ni jasno razvidno, na katerih stvareh tožeča stranka zatrjuje svojo lastninsko pravico in neupravičeno posest tožene stranke. Zato ni izkazana verjetnost obstoja terjatve na vrnitev sredstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe.
V predmetni zadevi tožnik kot imetnik izključne licence zahteva pravno varstvo pravice do uporabe tehničnega znanja (know-how). Know-how ni pravica industrijske lastnine (velja načelo numerus clausus). Pravno naravo izključujočih (absolutnih) pravic imajo le pravice industrijske lastnine, kar pomeni, da le-te učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb (erga omnes). Zato v primeru kršitve imetnik pravice do know-howa ne more uporabiti pravnega varstva, ki ga daje 121.čl. ZIL-1 imetniku pravic industrijske lastnine nasproti vsakomur, ki posega v pravni položaj.
Namen določbe 4. odst. 270. čl. ZIZ ni zavarovati upnika pred vsemi morebitnimi zahtevki, ki bi jih kdajkoli moral uveljavljati v tujini, temveč le v primeru, ko bo moral v tujini uveljavljati isto terjatev, kot jo zahteva s tožbenim zahtevkom. Torej v primeru, ko bo za realizacijo svoje terjatve moral doseči priznanje sodbe v tujini in jo v tuji jurisdikciji tudi izvrševati. Ni pa začasna odredba namenjena zavarovanju neke druge terjatve (ki ni predmet tožbenega zahtevka).
V predmetni zadevi tožnik kot imetnik izključne licence zahteva pravno varstvo pravice do uporabe tehničnega znanja (know-how). Know-how ni pravica industrijske lastnine (velja načelo numerus clausus). Pravno naravo izključujočih (absolutnih) pravic imajo le pravice industrijske lastnine, kar pomeni, da le-te učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb (erga omnes). Zato v primeru kršitve imetnik pravice do know-howa ne more uporabiti pravnega varstva, ki ga daje 121.čl. ZIL-1 imetniku pravic industrijske lastnine nasproti vsakomur, ki posega v pravni položaj.
Namen določbe 4. odst. 270. čl. ZIZ ni zavarovati upnika pred vsemi morebitnimi zahtevki, ki bi jih kdajkoli moral uveljavljati v tujini, temveč le v primeru, ko bo moral v tujini uveljavljati isto terjatev, kot jo zahteva s tožbenim zahtevkom. Torej v primeru, ko bo za realizacijo svoje terjatve moral doseči priznanje sodbe v tujini in jo v tuji jurisdikciji tudi izvrševati. Ni pa začasna odredba namenjena zavarovanju neke druge terjatve (ki ni predmet tožbenega zahtevka).
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.