TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A., s. p., Livarna in orodjarna, Ž. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 337/97 z dne 30. 3. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1521/98 z dne 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 468/97 z dne 1. 6. 1998 se ne sprejme.

V sporu pritožnice odločala tri z zakonom ustanovljena sodišča, ki so pri sprejemanju odločitev izhajala iz navedb pritožnice in se do njih tudi opredelila ter svoje odločitve obrazložila. Torej ni šlo za to, da bi sodišča odklanjala sodno pristojnost v nasprotju s 23. členom Ustave. Tuje pravne ureditve, na katere se sklicuje pritožnica, v obravnavanem postopku ne morejo biti pravno relevantne. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnica. Zato je očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) neutemeljen. Pritožnica tudi napačno razume pomen nekaterih ustavnih pravic, to je pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, pravice do zdravega življenjskega okolja po 72. členu Ustave in pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča (glej npr. odločbo št. Up-414/99 z dne 12. 7. 2001, Uradni list RS št. 64/01) tudi morebitna napačna odločitev sodišča v premoženjskem sporu sama po sebi praviloma še ne pomeni posega v ustavnopravno varovano pravico do zasebne lastnine, enako pa velja tudi glede drugih ustavnih pravic. Takšnih kršitev zakona pritožnica sodišču niti ne očita, zato v tej ustavni pritožbi tudi s sklicevanjem na kršitev ustavnih pravic iz 33., 72. in 74. člena Ustave ni mogla uspeti. Sodišča so odločitve oprla na ustrezne določbe zakonov ter jih obrazložila z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo. Po oceni Ustavnega sodišča razlaga uporabljenih zakonskih določb ni brez razumne podlage in torej ni arbitrarna. Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo tudi, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo napak in drugače, kot sicer redno v podobnih ali enakih zadevah. Vendar pritožnica nasprotja z uveljavljeno sodno prakso ne zatrjuje.