TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevama obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP), pri čemer je treba pričo vselej vprašati tudi, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 241. člena ZKP).

S tem, ko je preiskovalna sodnica priči naknadno poučila o privilegiju iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ju ob izjavi, da se privilegiju odpovedujeta, opozorila, da se bo na njuni izpovedbi lahko oprla sodna odločba, njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010, na kateri sta se tedaj sklicevali, nista postali procesno veljavna dokaza. Preiskovalna sodnica bi ob ponovnem zaslišanju, ob analogni uporabi 335. člena ZKP, v primeru, če bi ugotovila, da sta priči pri prejšnjem zaslišanju povedali dejstva, ki se jih več ne spominjata, ali če bi spremenili izpovedbi, kvečjemu lahko prebrala njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010 in na ta način pričama osvežila spomin. Vendar tega preiskovalna sodnica ni storila, kar je, ob upoštevanju, da sta priči nepismeni, še dodaten razlog, da zapisnika z dne 24. 6. 2010 nista (postala) procesno veljavna dokaza.

Zaradi napačne pravne presoje, kdaj neko sredstvo šteti kot nevarno v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, nižji sodišči nista ugotavljali vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bilo leseno robato poleno v okoliščinah obravnavanega primera nevarno sredstvo, pri tem pa obšli tudi navedbe izvedenca dr. K. Povedano z drugimi besedami, odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo omogočeno zanesljivo pravno vrednotenje, ali je bilo pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe uporabljeno sredstvo v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, so ostala neugotovljena. Ob odsotnosti konkretnih dejstev pa pravna presoja, ali je leseno robato poleno v konkretnem primeru predstavljalo nevarno sredstvo, ni mogoča. Taka presoja bo mogoča šele na podlagi dopolnitve dokaznega postopka v navedeni smeri.