TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to" itd.). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine.

Zakonsko besedilo 313. člena KZ je jasno: dejanski stan kaznivega dejanja po 313. členu KZ je izpolnjen le, če storilec res ima pravico, ki si jo samovoljno jemlje, ali če misli, da to pravico ima. Če pa storilec samovoljno vzame nekaj, do česar ni upravičen, in tudi ne misli, da to pravico ima, potem kaznivo dejanje po 313. členu KZ ni podano.