TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba zoper odločbo Vlade Republike Slovenije št. 35404-9/2006 z dne 12. 10. 2006 se zavrže.

Tožba zoper sklep Vlade Republike Slovenije št. 35404-7/2013 z dne 19. 9. 2013 se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede na to tožnik, ki izpodbija odločbo o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006, v postopku za izdajo katere ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, nima procesne legitimacije tožnika (upravičenja sprožiti ta upravni spor). Iz navedenih razlogov tako odločba vlade z dne 12. 10. 2006 ne more biti predmet meritorne odločitve sodišča. Glede na to je moralo sodišče po določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo z dne 12. 10. 2006 kot nedovoljeno zavreči.

Za vodenje ponovnega pritožbenega postopka, ker je po dne 7. 5. 2004 uveljavljenem ZVO-1, ki je dimnikarsko službo določil za obvezno državno gospodarsko javno službo varstva okolja, za izbiro koncesionarja postala pristojna vlada. Odločitev v sklepu pa vlada opira na naslednje ugotovitve: da je bil na podlagi določb 41. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom in 187. člena ZVO-1 voden postopek za podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa ter je vlada z odločbo z dne 12. 10. 2006 koncesijo podelila podjetju B. d.o.o., tožnikovo vlogo na javni poziv za priznanje zainteresiranosti pa je s sklepom z dne 11. 1. 2007 zavrgla, pri čemer sta oba upravna akta postala pravnomočna, ter da so se spremenili materialni predpisi - prenehali so veljati občinski predpisi, ki so določali način izvajanja dimnikarske službe kot lokalne javne gospodarske službe, vključno s koncesijskim aktom, zaradi česar na njihovi podlagi ni več mogoče podeljevati koncesije – zato s predmetno vlogo tožnik ne zasleduje več nobene pravne koristi. To pa po oceni vlade predstavlja razlog za zavrženje vloge po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Formalna odločitev vlade v sklepu z dne 19. 9. 2013 je zato pravilna.