TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi. Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbe zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-1497/2014-63 z dne 30. 6. 2015, glede obračuna davkov in prispevkov od plač pri revidentki zaposlenih zdravnikov. V tem delu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Na podlagi 65. člena ZZdrS je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami.

Z vidika veljavnosti pogodbe po 65. členu ZZdrS ni odločilno, ali so imeli gospodarski subjekti koncesijo za opravljanje javne zdravniške službe.

Ne glede na morebiti pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v zvezi s prejemki pri revidentki zaposlenih zdravnikov (ki so pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev sklepali kot samostojni podjetniki), kažejo, da je imela tudi ta oblika sodelovanja elemente delovnega razmerja, je treba v zvezi z obdavčitvijo in obremenitvijo na tej podlagi izplačanih dohodkov s prispevki, upoštevati določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. V inšpiciranem obdobju je bil ravno 65. člen ZZdrS, na katerega se v reviziji sklicuje revidentka, zakonska podlaga za takšno izjemo.

Če obstaja zakonska podlaga za dodatno plačilo zdravnikov po podjemni pogodbi ali drugi pogodbi civilnega prava, je tudi prejemke zdravnikov izplačane na tej podlagi treba davčno obravnavati po razmerju ustreznem pravnem temelju, ki ustreza tej ekonomski vsebini.

Vprašanja, s katerimi je revidentka v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, so po vsebini vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava in zato v domeni razlage sodišča (iura novit curia), ne pa vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev.