TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1.

Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe ni utemeljeno.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku nedopustno odločalo tudi o podrednem zahtevku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča, da je odpoved nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, ko se pogodba o zaposlitvi razveže, ter posledično priznanje denarnega povračila, ne pomeni pravnega položaja, ko bi sodišče delno ugodilo primarnemu zahtevku (torej kot je mogoče razumeti pritožbo, da je izredna odpoved nezakonita in da se tožniku prizna delovno razmerje ter reparacija do zaposlitve pri novem delodajalcu), zatem pa nedopustno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo po četrtem odstavku 118. člena ZDR-1. Glede na zakonski tekst, ko sodišče mora ugotoviti nezakonitost odpovedi, da sploh lahko odloča o predlogu za sodno razvezo in priznanju denarnega povračila, takšnega predloga ni mogoče šteti za podredni zahtevek, o katerem sodišče ne bi smelo odločati, če bi (delno) ugodilo primarnemu zahtevku.