TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede prekrška po 6. točki sedmega odstavka v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in glede izrečene enotne sankcije za prekršek ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje, storilcu pa se za prekršek po

desetem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 26. člena Zakona o motornih vozilih izreče globa v višini 150,00 EUR.

Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010) obrazložilo, da je treba obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, kar pomeni, da mu je treba dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, je treba šteti jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v povezavi z 29. členom URS. Ustavno sodišče je v odločbah Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 in U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 zavzelo stališče, da iz 22. člena URS izhajata pravici obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj ter da je

navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.

Ustavno sodišče je obrazložilo, da je opis dejanskega stanja prekrška posebna

oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, ter da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Praviloma gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema vsaj konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe. Ustavno sodišče je zaključilo, da 22. člen URS storilcu zagotavlja tudi možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ praviloma sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo.

Ob stališčih, zavzetih v zgoraj navedenih odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je treba zaključiti, da v obravnavanem primeru storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, posledično pa (kot navaja vrhovni državni tožilec) mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena URS); storilcu s tem niso bila zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. V obravnavanem primeru je bil storilec s fotografijo prekrška in opisom dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ, seznanjen z vročitvijo plačilnega naloga, storilec pa se je v zahtevi za sodno varstvo izjavil o dejanskih vidikih obravnavanega prekrška. Sodišče je kljub temu, da je bil storilec z vročitvijo plačilnega naloga prvič seznanjen s fotografijo in dejanskim opisom prekrška, zaključilo, da je storilec že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo izčrpal svojo pravico do izjave (t. i. prekluzija), s čemer sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se lahko izjavil o fotografiji prekrška in opisu dejanskega stanja prekrška oziroma je storilcu onemogočilo izpodbijanje dejanske podlage sodbe o zahtevi za sodno varstvo, s čimer je kršilo določbo 22. člena URS.