TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Za presojo pravilnosti predmetne sodbe oziroma njenega izpodbijanega dela (glede reintegracije) ni odločilna uporaba določb, ki se nanašajo na spremembo tožbe, ampak pravilna uporaba določb ZPP, ki opredeljujejo institut sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). V zvezi s tem je ključno, da toženka svoje pripoznave zahtevka ni preklicala, zato je sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, četudi je v vmesnem času tožnik modificiral zahtevek.

Tožnik napačno vztraja (in se pri tem sklicuje na judikat VIII Ips 8/2012), da četrti odstavek 41. člena ZDSS-1 nalaga sodišču odločanje o spremenjenem zahtevku. Po tej določbi lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Ta določba o privilegirani spremembi tožbe v sporu o prenehanju delovnega razmerja je sicer res specialnejša v razmerju do prvega odstavka 185. člena določb ZPP, po katerem je za spremembo tožbe praviloma potrebna privolitev toženke, vendar pa navedeno ne daje odgovora na vprašanje, ki je skupno tako pravdi kot delovnemu sporu, ali je po pripoznavi zahtevka sploh možna modifikacija zahtevka. Tako za pravdni postopek kot za postopek v delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja velja prvi odstavek 184. člena ZPP, da lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Ta določba pove le, do kdaj najkasneje je možna sprememba tožbe, če pa (lahko že v začetni fazi postopka) pride do procesnih situacij oziroma dejanj strank, ki ob izpolnjevanju zakonskih pogojev lahko privedejo do zaključka postopka (kot npr. pripoznava zahtevka), so ta seveda upoštevna, obenem pa predstavljajo oviro za upoštevanje spremenjene tožbe.