TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II in III tako, da se v celoti na novo glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati za čas od 19. 9. 2008 do 31. 1. 2009 nadomestilo plače v neto znesku 1.144,16 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 71,88 EUR za čas od 1. 10. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 11. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 12. 2008 dalje do plačila,

- od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 1. 2009 dalje do plačila,

- od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 2. 2009 dalje do plačila,

v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 71,88 EUR od 17. 8. 2008 do vključno 30. 9. 2008 dalje do plačila, pa se zavrne.

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 205,15 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila.“

V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (ugodilni del točke I izreka in nespremenjeni del točk II in III izreka sodbe).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.

Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.