TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi S.P. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.