TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi upnice se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sporno pravno razmerje med upnico in dolžnikom je nastalo že pred uveljavitvijo (15. 4. 2017) oziroma začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), zato se zanj uporabljajo še določbe prej veljavnega ZZZDR in ne DZ, na katerega se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje.

Zunajzakonska skupnost je (tudi) glede premoženjskih pravnih posledic za zunajzakonska partnerja izenačena z zakonsko zvezo. Navedeno skladno z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR pomeni, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer z delom. Zakonska pogoja za opredelitev določene stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje sta torej dva: – da je bila stvar ali pravica pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in – da sta jo zunajzakonska partnerja pridobila z delom.

Pravni standard zunajzakonske skupnosti, ima več različnih opredelilnih elementov. Zelo pomemben oziroma načeloma celo njen nujni pogoj je skupno bivanje partnerjev. Vendar to ne velja absolutno, izjema so primeri, ko obstajajo opravičljivi, objektivni razlogi za ločeno življenje. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je namreč treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov partnerja ne živita skupaj, ima pa njuna skupnost druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zavezi (lahko) izpolnjeni. Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.