43. Zakon o ratifikaciji Protokola, s katerim se spreminja Evropska konvencija o zatiranju terorizma (MPEKZT)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA, S KATERIM SE SPREMINJA EVROPSKA KONVENCIJA O ZATIRANJU TERORIZMA (MPEKZT)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Protokola, s katerim se spreminja Evropska konvencija o zatiranju terorizma (MPEKZT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 9. aprila 2004.
Ljubljana, dne 19. aprila 2004
Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI PROTOKOLA, S KATERIM SE SPREMINJA EVROPSKA KONVENCIJA O ZATIRANJU TERORIZMA (MPEKZT)
Ratificira se Protokol, s katerim se spreminja Evropska konvencija o zatiranju terorizma, sprejet 15. maja 2003 v Strasbourgu.
Protokol se v izvirniku v angleškem in prevodu v slovenskem jeziku glasi:
P R O T O K O L
S KATERIM SE SPREMINJA EVROPSKA KONVENCIJA O ZATIRANJU TERORIZMA
Države članice Sveta Evrope, podpisnice tega protokola, so se
ob upoštevanju Deklaracije Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 12. septembra 2001 in njegovega Sklepa z dne 21. septembra 2001 o boju proti mednarodnemu terorizmu ter Vilenske deklaracije o regionalnem sodelovanju in krepitvi demokratične stabilnosti v razširjeni Evropi, ki jo je Odbor ministrov sprejel na svojem 110. zasedanju v Vilni dne 3. maja 2002;
ob upoštevanju Priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1550 (2002) o boju proti terorizmu in za spoštovanje človekovih pravic;
ob upoštevanju Resolucije Generalne skupščine Združenih narodov A/RES/51/210 o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma in priložene Deklaracije, ki dopolnjuje Deklaracijo o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma iz leta 1994, ter njene Resolucije A/RES/49/60 o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma in njej priložene Deklaracije o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma;
v želji, da okrepijo boj proti terorizmu ob spoštovanju človekovih pravic ter zavedajoč se Smernic o človekovih pravicah in boju proti terorizmu, ki jih je sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope 11. julija 2002;
glede na to, da bi bilo v ta namen primerno spremeniti Evropsko konvencijo o zatiranju terorizma (ETS št. 90), ki je bila dana na voljo za podpis 27. januarja 1977 v Strasbourgu, v nadaljevanju »konvencija«;
glede na to, da bi bilo primerno posodobiti seznam mednarodnih konvencij v 1. členu konvencije in poskrbeti za poenostavljeni postopek za morda potrebne poznejše posodobitve;
glede na to, da bi bilo primerno okrepiti nadaljnje izvajanje konvencije;
glede na to, da bi bilo primerno pregledati sistem pridržkov;
glede na to, da bi bilo primerno dati konvencijo na voljo za podpis vsem zainteresiranim državam,
1. Uvodni odstavek 1. člena konvencije postane prvi odstavek tega člena. V pododstavku b) tega odstavka se beseda »podpisani« nadomesti z besedo »sklenjeni«, pododstavki c), d), e) in f) tega odstavka pa se nadomestijo s temi pododstavki:
»c) kazniva dejanja po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper osebe pod mednarodno zaščito, vštevši diplomatske agente, sprejeti v New Yorku 14. decembra 1973;
d) kazniva dejanja po Mednarodni konvenciji zoper jemanje talcev, sprejeti v New Yorku 17. decembra 1979;
e) kazniva dejanja po Konvenciji o fizičnem varovanju jedrskega materiala, sprejeti na Dunaju 3. marca 1980;
f) kazniva dejanja po Protokolu o zatiranju nezakonitih dejanj na letališčih za mednarodno civilno zrakoplovstvo, sestavljenem v Montrealu 24. februarja 1988;«
2. Prvi odstavek 1. člena konvencije se dopolni s temi štirimi pododstavki:
»g) kazniva dejanja po Konvenciji o preprečevanju nezakonitih dejanj zoper varnost pomorske plovbe, sestavljeni v Rimu 10. marca 1988;
h) kazniva dejanja po Protokolu za preprečevanje nezakonitih dejanj zoper varnost ploščadi, postavljenih na epikontinentalnem pasu, sestavljenem v Rimu 10. marca 1988;
i) kazniva dejanja po Mednarodni konvenciji o zatiranju terorističnih bombnih napadov, sprejeti v New Yorku 15. decembra 1997;
j) kazniva dejanja po Mednarodni konvenciji o zatiranju financiranja terorizma, sprejeti v New Yorku 9. decembra 1999.«
3. Besedilo 1. člena konvencije se dopolni s tem odstavkom:
»2. Če niso zajeta v konvencijah, naštetih v prvem odstavku, se za namene izročitve storilca med državami pogodbenicami ne šteje samo storitev temeljnih kaznivih dejanj, ampak tudi:
a.
poskus storitve katerega od teh temeljnih kaznivih dejanj;
b.
sostorilstvo pri storitvi ali poskusu storitve katerega od teh temeljnih kaznivih dejanj;
c.
organiziranje storitve ali napeljevanje drugih k storitvi ali poskus storitve katerega od teh temeljnih kaznivih dejanj.«
Tretji odstavek 2. člena konvencije se spremeni, tako da se glasi:
a.
poskus storitve katerega koli navedenega kaznivega dejanja;
b.
sostorilstvo pri katerem koli navedenem kaznivem dejanju ali poskusu storitve takega kaznivega dejanja;
c.
organiziranje storitve ali napeljevanje drugih k storitvi ali poskus storitve katerega koli navedenega kaznivega dejanja.«
1. Besedilo 4. člena konvencije postane prvi odstavek tega člena in na koncu tega odstavka se doda nov stavek, ki se glasi: »Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo v vseh pogodbah o izročitvi, ki jih bodo pozneje med seboj sklenile, štele taka kazniva dejanja za kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev.«
2. Besedilo 4. člena konvencije se dopolni s tem odstavkom:
»2. Če država pogodbenica kot pogoj za izročitev zahteva obstoj pogodbe, prejme prošnjo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero nima sklenjene pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena država pogodbenica po lastnem preudarku šteje to konvencijo za pravno podlago za izročitev za katero koli kaznivo dejanje iz 1. ali 2. člena.«
1. Besedilo 5. člena konvencije postane prvi odstavek tega člena.
2. Besedilo 5. člena konvencije se dopolni s temi odstavki:
»2. Nobena določba v tej konvenciji se ne razlaga kot nalaganje obveznosti zaprošeni državi, da izroči osebo, če za osebo, ki naj bi jo izročili, obstaja tveganje, da bo izpostavljena mučenju.
3. Nobena določba v tej konvenciji se ne razlaga kot nalaganje obveznosti zaprošeni državi, da izroči osebo, za katero se zahteva izročitev, če ta tvega, da bo izpostavljena smrtni kazni ali dosmrtnemu zaporu brez možnosti pogojnega odpusta, če pravo zaprošene države ne dopušča dosmrtnega zapora, razen če mora po veljavnih pogodbah o izročitvi zaprošena država osebo izročiti, če da država prosilka tako zagotovilo, kot ga zaprošena država šteje za zadostno, da smrtna kazen ne bo izrečena, ali da izrečena smrtna kazen ne bo izvršena, ali da zadevna oseba ne bo v dosmrtnem zaporu brez možnosti pogojnega odpusta.«