Nalaganje dokumenta...
Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2024–2029 (ReNPVP24–29)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 45-1562/2024, stran 4300 DATUM OBJAVE: 4.6.2024
RS 45-1562/2024
1562. Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2024–2029 (ReNPVP24–29)
Na podlagi 227. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24) je Državni zbor na seji 23. maja 2024 sprejel
R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2024–2029 (ReNPVP24–29)
o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2024–2029 (ReNPVP24–29)
1. UVOD
Politika varstva potrošnikov je zbir različnih ukrepov, s katerimi želijo država ter preostali nosilci gospodarske in drugih politik izboljšati potrošnikov položaj. Potrošnik še vedno velja za najšibkejšega udeleženca na trgu, saj mu velikokrat primanjkuje znanja in informacij. Z gospodarskim razvojem države narašča ponudba blaga in storitev, s čimer se zmanjšuje preglednost trga. Digitalizacija prinaša nove načine trgovanja in nove ponudnike. Hkrati se potrošniška zakonodaja po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo (v nadaljnjem besedilu: EU) pogosto spreminja in dopolnjuje, potrošnik pa zaradi hitrega spreminjanja ni vedno zadosti seznanjen s svojimi pravicami in jih ni usposobljen vselej učinkovito uveljavljati. Treba je upoštevati, da je poleg gospodarskih subjektov tudi slovenski potrošnik postal del enotnega trga EU in je tako tudi del 447-milijonskega trga za 23-milijonsko število podjetij.1
Za nadaljnji razvoj politike varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji je treba najprej oceniti stanje na tem področju s pregledom njenega dosedanjega izvajanja, pregledom domačega trga in primerjavo z evropskim (učinkovitost trga, varnost proizvodov, zaupanje potrošnikov) ter s pregledom zakonodaje. Na podlagi celovite ocene stanja je treba opredeliti ključne probleme ter določiti cilje in prednostne naloge, da se odpravijo oziroma omilijo ugotovljene težave.
2. TEMELJI VARSTVA POTROŠNIKOV
2.1. Strateški dokumenti in cilji varstva potrošnikov
Temelji politike varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji so bili postavljeni z Nacionalnim programom varstva potrošnikov za obdobje 2001–2005,2 prvim političnim dokumentom na tem področju, katerega sprejetje je predvidel Zakon o varstvu potrošnikov iz leta 1998 (ZVPot).3 Republika Slovenija se je med takratnim približevanjem EU zavezala, da bo politiko in sistem varstva potrošnikov prilagodila evropskemu pravnemu redu. Prilagajanje domačih struktur je pospešilo razvoj varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji v tem obdobju. Nadaljnji razvoj tega področja je spodbudil vstop Republike Slovenije v EU leta 2004, saj mora polnopravna članica ne več samo prilagajati svojo zakonodajo evropski ter slediti razvojnim programom in ciljem EU, temveč vse te tudi sooblikovati. Nacionalni program varstva potrošnikov, ki je bil sprejet za obdobje 2006–2010,4 je nastajal v evropskem okviru in je upošteval usmeritve evropske strategije varstva potrošnikov 2002–2006, hkrati pa dopolnil nacionalni program 2001–2005, pri čemer je postavil na prvo mesto vključitev politike varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj, pravice in interese potrošnikov. Pri tem je opredelil tudi dolgoročne in trajnejše cilje potrošniških politik, kakršni so učinkovitost izvajanja in nadzora nad zakonodajo, učinkovite in dostopne javne službe, učinkovito reševanje potrošniških sporov ter krepitev sodelovanja z nevladnimi organizacijami.
Politika varstva potrošnikov se uvršča med horizontalne politike EU. V skladu s tem si tudi Evropska komisija prizadeva za vključitev potrošniških interesov v vse politike EU, pri čemer naj bi varstvo potrošnikov imelo pomembnejše mesto pri razvoju politik, povezanih z notranjim trgom. Na ravni EU je namreč vidik varstva potrošnikov močno prepleten z vidikom delovanja notranjega trga kot enotnega trga. Strateški dokumenti na teh dveh področjih imajo zato številne skupne cilje, med katerimi je najpomembnejši zagotavljanje nemotenega delovanja notranjega trga ob hkratnem doseganju visoke in enotne ravni varstva potrošnikov, predvsem z ukrepi za povečanje njihovega zaupanja v maloprodajno stran tega trga. Potrošniki naj bi na podlagi enotne visoke ravni pravnega varstva in varnosti uživali visoko raven zaupanja v nakupovanje po vseh državah članicah EU, podjetjem pa bi se omogočalo enostavnejše poslovanje s potrošniki.
Nova agenda za potrošnike,5 sprejeta novembra 2020, je vizija potrošniške politike EU v obdobju 2020–2025 s poudarkom na petih ključnih prednostnih področjih: zeleni prehod, digitalna preobrazba, učinkovito uveljavljanje pravic potrošnikov, posebne potrebe nekaterih skupin potrošnikov in mednarodno sodelovanje. Agenda obravnava tudi načine za izboljšanje varstva potrošnikov in odpornosti med pandemijo covida-19 in po njej, saj je povzročila precejšnje izzive v vsakdanjem življenju potrošnikov. Cilji nove agende so:
-
zagotavljanje, da so bolj trajnostni proizvodi na voljo potrošnikom na trgu EU in da imajo potrošniki boljše informacije za ozaveščeno izbiro,
-
spodbujanje popravil ter bolj trajnostnih in »krožnih« proizvodov,
-
odprava spletnih poslovnih praks, ki ne upoštevajo pravice potrošnikov do ozaveščene izbire, izkoriščajo njihovo nagnjenost k določenim načinom vedenja ali izkrivljajo njihove postopke odločanja, kot so temni vzorci in prikrito oglaševanje,
-
prilagoditev sedanjih pravil napredovanju digitalizacije in povečanju števila povezanih izdelkov,
-
pomoč državam članicam pri pravočasnem izvajanju in izvrševanju potrošniškega prava, tudi prek mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov,
-
podpora državnim organom za boj proti nezakonitim spletnim poslovnim praksam in odkrivanje nevarnih izdelkov,
-
zaščita nekaterih skupin ranljivih potrošnikov, na primer otrok, starejših in invalidov, v ranljivem položaju,
-
priprava akcijskega načrta s Kitajsko leta 2021 za izboljšanje varnosti izdelkov, ki se prodajajo prek spleta,
-
oblikovanje zakonsko ureditvene podpore in tehnične pomoči ter izgradnja zmogljivosti za partnerske regije EU, tudi v Afriki.
Evropska komisija je začela intenzivno uresničevati omenjene cilje s predlogi novih zakonodajnih aktov, in sicer:
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem;
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke in razveljavitvi Direktive 2009/125/ES;
-
Predlog Direktive o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev (Direktiva o zelenih trditvah);
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga in o spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 ter direktiv (EU) 2019/771 in (EU) 2020/1828;
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o potrošniških kreditih;
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2011/83/EU glede pogodb o finančnih storitvah, sklenjenih na daljavo, in razveljavitvi Direktive 2002/65/ES;
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odgovornosti za proizvode z napako;
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi pravil o nepogodbeni civilni odgovornosti umetni inteligenci (direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence);
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/11/EU o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter direktiv (EU) 2015/2302, (EU) 2019/2161 in (EU) 2020/ 1828 (direktiva o alternativnem reševanju sporov);
-
Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 524/2013 in spremembi uredb (EU) 2017/2394 in (EU) 2018/1724 v zvezi z ukinitvijo evropske platforme SRS (uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov);
-
Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive (EU) 2015/2302 zaradi povečanja učinkovitosti zaščite potnikov ter poenostavitev in pojasnitev nekaterih vidikov direktive;
-
Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb (ES) št. 261/2004, (ES) št. 1107/2006, (EU) št. 1177/2010, (EU) št. 181/2011 in (EU) 2021/782 glede uveljavljanja pravic potnikov v EU;
-
Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v okviru multimodalnih potovanj.
S širšega vidika varstva potrošnikov so bile sprejete tudi:
-
Uredba (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju in spremembi direktiv (EU) 2019/1937 in (EU) 2020/1828 (akt o digitalnih trgih);
-
Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah);
-
Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU;
-
Direktiva (EU) 2023/1791 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. septembra 2023 o energetski učinkovitosti in spremembi Uredbe (EU) 2023/955 (prenovitev).
Evropska komisija pripravlja tudi predloge sprememb:
-
Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede spodbujanja energije iz obnovljivih virov ter razveljavitvi Direktive Sveta (EU) 2015/652;
-
Direktive o energetski učinkovitosti stavb;
-
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (akt o umetni inteligenci) in spremembi nekaterih zakonodajnih aktov EU;
-
Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004;
-
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke in razveljavitvi Direktive 2009/125/ES;
-
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o kritičnih surovinah.
S tem nacionalnim programom za varstvo potrošnikov si tudi Republika Slovenija prizadeva za cilje nove potrošniške agende. Pri oblikovanju ciljev, ki se jih želi doseči s politiko varstva potrošnikov, ni mogoče prezreti njene horizontalne naravnanosti. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da se bo s krepitvijo varstva potrošnikov prispevalo k strateškim ciljem tudi na drugih pomembnih prednostnih področjih.
Strategija Digitalna Slovenija 2030 (DSI2030) je krovna strategija digitalne preobrazbe naše države do leta 2030. Namenjena je strateškemu načrtovanju spodbujanja digitalne preobrazbe Republike Slovenije v razvojnem obdobju do leta 2030. Z vidika pravic potrošnikov in zagotavljanja ustrezne digitalne infrastrukture je treba v okviru omenjene strategije posebej poudariti idejno zasnovo univerzalne storitve. Njen temeljni namen je preprečevanje digitalne izključenosti, saj pomeni varnostno mrežo za uporabnike, ki storitev znotraj nabora univerzalne storitve ne morejo dobiti na trgu po dostopni ceni.
V dolgoročni strategiji do leta 2050 in Evropskem zelenem dogovoru Evropska komisija poziva k podnebno nevtralni Evropi do leta 2050 in prikazuje, kako lahko Evropa dosega podnebno nevtralnost z vlaganjem v tehnološke rešitve, opolnomočenjem državljanov in usklajevanjem ukrepov na področju ključnih politik. Učinkovito upravljanje zahteva tudi sodelovanje potrošnikov, da prilagodijo politike svojim potrebam in prispevajo k spremembi vedenjskih vzorcev. Da bi podprli prizadevanja Republike Slovenije pri doseganju podnebnih ciljev, je treba okrepiti celostno načrtovanje s pobudami, katerih cilj je zagotoviti, da bi izdelki, blago in tudi storitve, ki se prodajajo potrošnikom v EU, ustrezali in pripomogli k ciljem zelenega prehoda, kot so:
-
strategija »od vil do vilic«6 in strategija EU za biotsko raznovrstnost,7 v katerih so napovedani ključni ukrepi8 in pobude, katerih cilj je zmanjšanje okoljskega in podnebnega odtisa prehranskih sistemov EU ter opolnomočenje potrošnikov za informirano, zdravo ter trajnostno izbiro hrane;9
-
akcijski načrt za ničelno onesnaževanje,10 v katerem so potrošniški izdelki opredeljeni kot pomembno področje ukrepanja in ki preučuje načine, kako spodbuditi11 potrošnike k okolju prijaznejšim izbiram;
-
strategija na področju kemikalij za trajnostnost,12 v kateri so napovedani tudi ukrepi, usmerjeni v boljše informiranje potrošnikov o kemikalijah in v njihovo zaščito pred najbolj škodljivimi snovmi, spodbuja pa tudi kemikalije, ki bodo varne in trajnostne že v zasnovi;
-
prenovljena strategija za trajnostno financiranje13 bo poskušala potrošnikom dati nove priložnosti za pozitivno vplivanje na trajnostnost z zagotavljanjem zanesljivih, celovitih in zaupanja vrednih informacij o finančnih produktih, v katere vlagajo, ter
-
val prenove,14 ki je strategija, s katero bodo domovi potrošnikov postali ustreznejši za zeleno in digitalno družbo in ki vključuje tudi okrepljena informacijska orodja za potrošnike.
Poleg tega novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo določa številne posebne pobude15 za boj proti zgodnji zastarelosti in za spodbujanje trajnosti, možnosti recikliranja, popravila in dostopnosti16 izdelkov ter ukrepanja podjetij. Cilj pobude za trajnostne izdelke17 je zlasti doseči, da bi trajnostni izdelki postali pravilo, in sicer z opredelitvijo načel trajnostnosti izdelkov in pregledom direktive o okoljsko primerni zasnovi,18 razširitvijo njenega področja uporabe, ki bo presegalo izdelke, povezane z energijo, in uresničevanjem krožnosti. Potrebni bodo dodatni regulativni in neregulativni ukrepi za obravnavanje posebnih skupin blaga in storitev, kot so IKT, elektronika ali tekstilni izdelki in embalaža. Na primer:
-
Pobuda za krožno elektroniko,19 katere cilj je zagotoviti, da bodo elektronske naprave zasnovane tako, da se bo izboljšala njihova trajnost in olajšalo vzdrževanje, popravilo, razstavljanje, ponovno uporabo in recikliranje, in da bodo imeli potrošniki »pravico do njihovega popravila«, vključno s posodobitvami programske opreme.
-
Pobuda o enotnem polnilniku za mobilne telefone in druge prenosne naprave,20 katere cilj je povečati praktičnost za potrošnike in zmanjšati uporabo materiala in nastanka e-odpadkov, povezanih s proizvodnjo in odstranjevanjem tega izdelka, ki ga vsakodnevno uporablja velika večina potrošnikov.
-
Prihodnja strategija EU za tekstilne izdelke bo poskušala potrošnike opolnomočiti za izbiro trajnostnih tekstilnih izdelkov in jim omogočiti lažji dostop do storitev ponovne uporabe in popravila.
Cilja pregleda direktive o embalaži in odpadni embalaži sta doseči ponovno uporabnost vse embalaže z možnostjo recikliranja na ekonomsko izvedljiv način ter obravnavanje pretirane uporabe embalaže.
Narašča pomen potrošniških politik na ravni EU in zato številne evropske zakonodaje narekujejo vsebino ter postavljajo okvir tudi strategijam in programom varstva potrošnikov držav članic. Ob upoštevanju evropskih dokumentov predlagani slovenski program vsebuje bistvene evropske cilje. Stremi k nadaljnjemu razvoju in krepitvi politike varstva potrošnikov, pri tem pa določa splošne in prednostne naloge ob upoštevanju gospodarskih in socialnih razmer ter posebnosti našega trga. Temeljni poudarki programa so še naprej na zagotavljanju potrošnikovih pravic in varnosti ter krepitvi njegovega položaja na trgu z namenom, da se ta z različnimi ukrepi usposobi za samostojno, svobodno in razumno izbiro na trgu ter da se okrepi njegova zavest o pravicah, ki mu pripadajo, ter se vzpostavi preprosto in dostopno uveljavljanje njegovih pravic v primeru kršitev.
2.2. Načela varstva potrošnikov
Ta načela so zasnovana na uveljavljenih, temeljnih in splošnih potrošnikovih pravicah, izoblikovanih na podlagi izkušenj, da je potrošnik na trgu v podrejenem položaju glede na ponudnike blaga in storitev, to dejstvo pa ima lahko dolgoročne posledice za razvoj trga in raven konkurenčnosti.
Temeljne pravice potrošnikov je kot smernice sprejela že Generalna skupščina Združenih narodov leta 1985 in tako pripomogla, da so potrošniki v svetovnem merilu pridobili več pozornosti v politikah posameznih držav. Na ravni EU so temeljna načela zajeta v 12. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),21 ki določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov. PDEU v 169. členu kot temeljno načelo politike varstva potrošnikov določa visoko raven tega varstva, katerega cilj je prispevati k varovanju zdravja, varnosti in varstvu ekonomskih interesov potrošnikov ter krepiti pravico do obveščenosti, izobraževanja in samoorganiziranja za zaščito njihovih interesov. Poleg tega določa pristop minimalnega usklajevanja, ki državam članicam pri prenosu evropske zakonodaje dopušča ohranitev oziroma uvedbo strožjih ukrepov za zaščito potrošnika.
Temeljna načela pri oblikovanju politike varstva potrošnikov so hkrati temeljne pravice potrošnikov. Za njihovo uresničevanje je ključna vloga države. Osrednje mesto zavzema pravica do varnosti, ki obsega pravico potrošnika do varnih proizvodov in storitev. Proizvod, ki se uporablja v skladu s predpisanimi nameni, ne sme povzročiti škode ali poškodovati uporabnika. V skladu s tem se oblikujejo standardi delovanja, zahtevajo testiranja proizvodov ter ustrezno označevanje in opozorila na proizvodih, tudi takojšnje obveščanje določenih organov o nevarnih proizvodih in po potrebi odpoklic teh proizvodov. Pravica do obveščenosti obsega pravico do popolnih in objektivnih informacij o blagu in storitvah, na podlagi katerih lahko potrošnik sprejema ustrezne nakupne odločitve. Pravica do izbire mu zagotavlja možnost izbire med raznovrstnim blagom in storitvami po konkurenčnih cenah ter zaščito pred monopoli in nepoštenimi pogodbenimi pogoji. V sektorjih, v katerih se načela konkurenčnosti ne morejo v celoti udejanjiti in jih zato ureja država, morajo biti zagotovljene ustrezna kakovost in storitve po sprejemljivih cenah. Pravica do zastopanosti je pravica do »glasu«, na podlagi katere mora država potrošnikom zagotoviti možnost za izražanje njihovih interesov, enakovredno obravnavo ter upoštevanje teh interesov pri oblikovanju vladnih politik in sprejemanju vseh odločitev, ki vplivajo na položaj potrošnikov na trgu. Ti včasih slabše poznajo trg, zato potrebujejo več informacij, poleg tega se posamezne potrošniške skupine močno razlikujejo po starosti, spolu, zanimanjih, izkušnjah in znanju, zaradi česar imajo razpršene in raznovrstne interese, kar vpliva na njihovo vplivno moč. Ta primanjkljaj zmanjšujejo nevladne potrošniške organizacije, ki se osredotočajo na splošne potrebe potrošnikov in jih zastopajo pri oblikovanju politik, tako pa učinkoviteje uveljavljajo njihovo temeljno pravico do »glasu«. Od leta 2017 je v slovenski pravni red prenesena tudi možnost kolektivnega uveljavljanja denarnih in drugih kompenzacijskih zahtevkov v primerih nekaterih množičnih oškodovanj s področja varstva potrošnikov, ki jo kot tožnik v imenu potrošnikov vloži kvalificirani subjekt. S pravico do sodnega varstva imajo potrošniki možnost izraziti nezadovoljstvo ter zahtevati zadoščenje s hitrimi, enostavnimi in učinkovitimi pravnimi sredstvi. S pravico do zdravega in trajnostno naravnanega okolja se jim zagotavljata življenje in delo v okolju, ki ne škoduje ter ne ogroža zdravja in življenja, na drugi strani pa jim tudi nalaga odgovornost, da sami, s svojim ravnanjem in odločitvami, prispevajo k bolj zdravemu okolju. Različne študije o okoljskih problemih namreč kažejo, da jih je najmanj tretjina posredno ali neposredno povezana s potrošnjo. Potrošnik bi zato moral imeti tudi pravico do izbire bolj trajnostnih proizvodov. Krožno gospodarstvo bo zagotovilo visokokakovostne, funkcionalne in varne izdelke, ki bodo učinkoviti in cenovno dostopni, trajnejši ter zasnovani za ponovno uporabo, popravilo in visokokakovostno recikliranje. S tem bo omogočeno, da bolj trajnostna izbira postane privzeta, hkrati pa bo šele z nakupom bolj trajnostnih proizvodov vsaj podprta, če ne celo omogočena pravica do zdravega okolja. S pravico do osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, oblačila, stanovanje in zdravstvena oskrba, se potrošnikom omogoča dostojno preživetje. S pravico do izobraževanja, ozaveščanja in informiranja so potrošniki upravičeni do pridobitve ustreznega znanja in spretnosti, na podlagi katerih lahko sprejemajo razumne odločitve o blagu in storitvah, ravnanju in obnašanju. Pri tem so jim v oporo vzgojno-izobraževalni zavodi, nevladne potrošniške organizacije, mediji in javne ustanove.
V Republiki Sloveniji ima večina potrošnikovih pravic podlago že v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava).22 Pravica potrošnika do pravnega varstva je zagotovljena s pravico do sodnega varstva (23. člen) in pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen). Tudi pravica do zastopanosti oziroma združevanja potrošnikov v interesne skupine ima ustavno podlago (42. člen) ter je ena temeljnih političnih pravic in svoboščin. Prav tako je z Ustavo zagotovljena pravica potrošnikov do zdravega življenjskega okolja.
Poleg že omenjenih pravic je v 5. členu Ustave določeno, da država varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Naloga države pa je, da zagotavlja njihovo uresničevanje tudi na področju varstva pravic potrošnikov. Prav tako je v 11. členu Ustave določeno, da je na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
2.3. Položaj potrošnika na trgu ter opredelitev in značilnosti potrošniških politik
Pri sprejemanju odločitev potrošnika je osnovna značilnost, da prihaja do neenakosti znanja in informacij, s katerimi razpolagajo podjetja, ki dobro poznajo »svoje« blago, storitve in digitalno vsebino, ter potrošnikom, kar je osnova za zakonodajo varstva potrošnikov, ki ščiti šibkejšo stranko. Prvotna naloga potrošniških politik je sprejemanje ukrepov, ki odpravljajo neenakost znanja, ter vzpostavljanje enakopravnejšega položaja na trgu in s tem vzpostavljanje tudi zaupanja potrošnika trgu. Osnovno predvidevanje za to je, da so na trgu varni proizvodi in učinkovita pravna sredstva v primeru neskladnosti ali škode za zdravje ali premoženje.
Odmevni dogodki v zvezi z energenti, zdravili ali medicinskimi pripomočki, ki so jim bili potrošniki v preteklosti že priča (npr. pandemija COVID-19, dvig cene energentov), navadno vplivajo na strožjo potrošniško zakonodajo in več političnega pritiska ter pospešijo spremembe v politikah, saj taki dogodki lahko povzročijo izgubo zaupanja potrošnikov.
Vendar posamične občasne izboljšave ne morejo nadomestiti sistematičnega urejanja, s katerim se lahko preprečijo ali odpravijo nepravilnosti na trgu. Potreba po varstvu potrošnikov narašča zaradi številnih dejavnikov: celovitost in zapletenost trgov in tržnih odnosov, deregulacijski trendi, naravne nesreče, krize ali druge okoliščine, ki zapirajo trge, nenadne spremembe cenovne dostopnosti blaga, odprtje trgov, globalizacija ponudbe in povpraševanja, naraščanje čezmejnega nakupovanja blaga, tehnološki napredek, digitalne vsebine in storitve (možnost kupovanja na daljavo, še zlasti spletno nakupovanje, brezgotovinsko poslovanje), krajša življenjska doba proizvodov, vse večji delež blaga in storitev, katerih kakovost je skoraj nemogoče oceniti ob nakupu (na primer elektrika, zdravstvene storitve, zavarovanje, naložbe, spletne storitve); narašča pa tudi pomen storitvenega sektorja (finančne, svetovalne in druge storitve). Ob vseh naštetih dejavnikih potrošnik včasih ni dovolj seznanjen s svojimi pravicami in jih zato tudi ne more učinkovito uveljavljati ali sprejemati drugačnih odločitev. Zato potrošnika zastopajo nevladne potrošniške organizacije, ki jim je v zakonodaji priznan status »zagovornika pravic potrošnikov«. Države EU imajo praviloma določene zahteve, ki jim morajo zadostiti potrošniške organizacije, da dobijo status takšne organizacije. Prav tako morajo potrošniške organizacije izpolnjevati posebne zahteve, da se lahko kot članice vključijo v mednarodne potrošniške organizacije. V interesu potrošnikov je, da jih zastopa strokovno močna nevladna organizacija, ki »povzdigne glas« v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Zato imajo v potrošniški zakonodaji EU nevladne potrošniške organizacije vlogo »nosilca varstva potrošnikov«.
Vse to postavlja nove izzive potrošniški politiki, ki si prizadeva prispevati k enakopravnejšemu položaju potrošnika na trgu. Ta politika stoji pred izzivi, s katerimi se na splošno srečujejo državljani, gospodarstvo in družba: izbira med različnimi vrstami blaga in storitev, pa tudi med vse bolj priljubljenimi načini nakupovanja (na primer po svetovnem spletu) prinašajo potrošniku velike koristi, hkrati pa so zanj novo tveganje. Podobno so tudi podjetja postavljena pred izzive, ki so posledica svetovne finančne krize: zmanjšalo se je povpraševanje, poleg tega so ponudniki, ki poslujejo po klasičnih poteh, zaradi novih potrošniških navad dobili tekmece, ki poslujejo po svetovnem spletu. Ti velikokrat delujejo v okolju, ki ne zagotavlja enako visoke stopnje varstva potrošnikov.
Značilen za potrošniško politiko je njen odnos z drugimi sektorji, predvsem s politiko varstva konkurence. Do 60. let prejšnjega stoletja je prevladovalo prepričanje, da je slednja edina in najučinkovitejša potrošniška politika, s čimer je bila prezrta potreba po neodvisni vladni potrošniški politiki. Politika varstva konkurence potrošnikom omogoča dostopnost do več ponudnikov, tehnološko naprednih proizvodov in ugodnejših cen. Vendar pa navedeno lahko negativno vpliva na potrošnika: naraščajoča raznovrstnost proizvodov povprečnemu potrošniku otežuje pridobivanje celovite informacije o tržni ponudbi, vse več tehnološko zahtevnega potrošniškega blaga, katerega kakovost lahko oceni le strokovnjak, ter veliko ponudnikov, med katerimi nekateri tudi nepopolno, enostransko ali celo zavajajoče informirajo potrošnike, ki so zaradi informaciji preobremenjeni. Čeprav se predvideva, da sta svoboda tekmovanja in svoboda potrošnje dve plati istega kovanca, morata biti med seboj uravnoteženi.
Politika varstva potrošnikov je namenjena povezovanju vseh politik, ki vplivajo na potrošnike in na katere hkrati povratno tudi vplivajo potrošniki s svojim ravnanjem. Tako je na primer, kadar cilji potrošniške politike niso osredotočeni na neposredne in takojšnje ekonomske koristi potrošnika, temveč upoštevajo cilje dolgoročnega ohranjanja družbene blaginje, ki presegajo trenutne, posamične potrošnikove interese (na primer pravična trgovina, spodbujanje etičnega ter ekološkega vlaganja) in pri katerih gre za zastopanje interesov in pravic prihodnjih rodov. Ukrepi za trajnostno potrošnjo imajo pozitivne učinke na okolje ali javno blaginjo (na primer avtonomijo glede strateških materialov, ki se pridobivajo iz recikliranja).
Potrošniško politiko se lahko opredeli v ožjem in širšem pomenu. Kot neposredno oziroma potrošniško politiko v ožjem pomenu je treba razumeti politiko, ki se ukvarja s pravnimi, ekonomskimi in varnostnimi vprašanji, vezanimi na potrošnjo blaga in storitev, vključno z zdravjem in prehrano. Vključuje tudi potrošniške raziskave, informiranje in izobraževanje potrošnikov ter krepitev potrošniških organizacij in podporo skupnim akcijam. S slednjim se nadomešča strukturna šibkost potrošnikov, ki se nanaša na njihovo možnost pridobivanja informacij, možnost organiziranja in zastopanja njihovih interesov – in hkrati ohranja ravnotežje v razmerju do ponudnikov na trgu. Posredne potrošniške politike ali potrošniške politike v širšem smislu pa obsegajo vprašanja interesov potrošnikov na drugih področjih: skrb in varovanje javnih in skupnih dobrin na svetovni ravni (podnebne spremembe, ekosistemi in ohranjanje biotske raznovrstnosti, javne storitve v splošnem interesu). Potrošniška politika, vezana na pravilno delovanje trga, vključuje oblikovanje pravne varnosti, preglednost ter jasno delitev odgovornosti pri zagotavljanju blaga, digitalne vsebine in storitev – ne glede na to, ali jih zagotavljajo javni ali zasebni dobavitelji – v zadostni količini, želeni kakovosti in po sprejemljivih cenah. V javnem sektorju se potrošniška politika ukvarja tudi z razvojem in nadzorom nad preskrbo z blagom, digitalnimi vsebinami in storitvami na področjih, na katerih obstajajo naravni (ali javni) monopoli ali drugi razlogi, v katerih je dostopnost omejena ali je celo ni.
Varstvo potrošnikov je izrazito horizontalno naravnano in je zajeto v številnih predpisih ter je v pristojnosti različnih resorjev, usklajevanje številnih vidikov potrošniških politik in vključevanje potrošniških interesov v te politike pa ostajata eden največjih izzivov za države, ki si prizadevajo razviti vseobsegajočo strategijo potrošniške politike.
3. INSTITUCIONALNA UREDITEV
3.1. Institucionalna ureditev varstva potrošnikov na ravni EU
Varstvo potrošnikov je nepogrešljivi del ekonomske politike na notranjem trgu, ki jo načrtuje Evropska komisija. Temelji na podmeni, da neenakost informacij – dejstvo, da ima ponudnik o blagu, digitalni vsebini in storitvi, ki jih prodaja, več znanja in informacij kakor potrošnik, ki jih kupuje – terja varstvo potrošnika. Evropska potrošniška zakonodaja je zato pri razvoju tega trga ključna za premoščanje ovir, pripravljajo pa jo različne službe Evropske komisije, med katerimi je najpomembnejši Generalni direktorat za pravosodje in potrošnike (DG JUST). Ta daje pobude in predloge za večino zakonodajnih aktov, strategij in programov varstva potrošnikov na ravni EU.
Pomembnejši akt Evropske komisije, ki je vizija za potrošniško politiko EU od leta 2020 do 2025, je Nova agenda za potrošnike. Agenda se zavzema za celosten način vključevanja najrazličnejših politik EU, ki so za potrošnike še posebej pomembne, ter odraža potrebo po upoštevanju zahtev varstva potrošnikov pri oblikovanju ter izvajanju drugih politik in dejavnosti.23
Med pomembnejše dolgoročne programske ukrepe Evropske komisije na področju uveljavljanja pravic potrošnikov spada sofinanciranje delovanja mreže evropskih potrošniških centrov (EPC). Ta povezuje centre vseh držav članic, Islandije in Norveške ter omogoča njihovo medsebojno sodelovanje pri reševanju čezmejnih pritožb potrošnikov, s tem pa učinkovitejše uveljavljanje njihovih pravic pri tujih ponudnikih blaga in storitev iz EU, Islandije ali Norveške. Glavne naloge EPC so seznanjanje potrošnikov o njihovih pravicah na notranjem trgu ter svetovanje in pomoč pri uveljavljanju teh pravic v primerih čezmejnih sporov s ponudniki.
V skladu s členom 9(5) Programa za enotni trg24 države članice imenujejo gostitelja dejavnosti EPC, ki je lahko vladni organ ali nevladna neprofitna organizacija, ki deluje na področju varstva potrošnikov in je povezana z mrežo EPC. V Republiki Sloveniji je bil EPC vzpostavljen leta 2006 in je deloval v okviru nevladnega sektorja do konca leta 2013, nato pa je gostovanje EPC prevzelo pristojno ministrstvo.
Drug pomembnejši ukrep, ki je bil prav tako sprejet za pospeševanje čezmejne trgovine, je bila vzpostavitev mreže državnih upravnih organov, pristojnih za izvajanje potrošniške zakonodaje. Ta mreža je bila ustanovljena v skladu z Uredbo 2006/2004/ES o sodelovanju na področju varstva potrošnikov25 in je bila pravna podlaga za upravno sodelovanje izvršilnih organov za varstvo potrošnikov držav članic pri ukrepanju, kadar gre za čezmejne kršitve potrošniške zakonodaje. Uredba 2006/2004/ES o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je bila pozneje razveljavljena z Uredbo 2017/2394/EU o sodelovanju med državnimi organi, odgovornimi za izvajanje zakonodaje o varstvu potrošnikov.26 Revidirana uredba je prinesla dodatna pooblastila pristojnim organom, ki so na notranjem trgu poenotena, in s tem je omogočeno usklajeno ukrepanje državnih pristojnih organov. Uredba pa ne določa izvajanja pooblastil Evropske komisije, temveč ji v primeru močno razširjenih kršitev z razsežnostjo EU daje le pooblastilo za vodenje postopkov, medtem ko je izvedba v pristojnosti državnih organov.
Na ravni EU deluje tudi krovna evropska potrošniška organizacija Bureau Européen des Unions de Consommateurs (v nadaljnjem besedilu: BEUC), ki združuje 42 potrošniških organizacij iz 32 držav članic iz EU, EEA in iz držav kandidatk za sprejem v EU. Njena glavna naloga je, da s svojimi analizami in predlogi, ki so rezultat sodelovanja članic in strokovne ekipe v Bruslju, lahko argumentirano predlaga in pomembno vpliva, da EU sprejema politične odločitve, ki izboljšujejo življenja potrošnikov. To zajema vrsto tem, vključno s konkurenco, pravicami potrošnikov, digitalnimi pravicami, energijo, pravnimi sredstvi in uveljavljanjem, finančnimi storitvami, hrano, zdravjem, varnostjo, trajnostjo in trgovinsko politiko. Tudi Zveza potrošnikov Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZPS) je aktivna v vodenju Evropske potrošniške organizacije, saj njena predstavnica sodeluje v izvršilnem odboru vse od leta 2004. Njeni strokovnjaki so aktivno vpeti v številne delovne skupine: prehrana, trajnost, finance, energetika, varnost, digitalizacija, potrošniške pravice, skupinske tožbe in mobilnost. Z BEUC pa kot partnerji sodelujejo tudi pri določenih mednarodnih projektih.
Posebno podporo uživa tudi Evropsko združenje za koordinacijo zastopanja potrošnikov pri standardizaciji (v nadaljnjem besedilu: ANEC), saj je pospeševanje njihove zastopanosti v standardizacijskem procesu na vseh ravneh ena od prednostnih nalog Evropske komisije v zvezi s politiko varstva potrošnikov. ZPS v ANEC zastopa interese slovenskih potrošnikov, pri čemer dejavno sodeluje pri oblikovanju skupnih dokumentov. Predstavnik ZPS je aktivno vpet v delovne skupine za trajnost (ki jo v zadnjih štirih letih tudi vodi), za promet in mobilnost ter gospodinjske aparate, sodeluje pa tudi pri nastajanju standardov za materialno učinkovitost iz družine EN 4555x v okviru skupnega tehničnega odbora CEN CENELEC JTC10. Predstavniki organizacije ANEC so sicer aktivni v več kot 60 delovnih telesih, v tehničnih odborih organov za standardizacijo (CEN, CENELEC, ETSI) in v več kot 150 telesih na državni ravni.
&fbco;binary entityId="565a1e28-ea5c-4b41-be6a-ed8fc816605e" type="png"&fbcc;
VIR: Letno poročilo ZPS 202227
3.2. Varstvo potrošnikov v okviru Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj
Tudi Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD), katere 32. polnopravna članica je Republika Slovenija postala 21. julija 2010, pripisuje varstvu potrošnikov velik pomen. Osnovna podmena politike varstva potrošnikov, ki jo upošteva ta organizacija, je, da morajo ponudniki v odnosih s potrošniki poslovati v skladu s prakso poštenega poslovanja, trženja in oglaševanja ter izvajati razumne ukrepe za varnost in kakovost blaga in storitev, ki jih tržijo. V okviru OECD delujejo številni odbori, ki se dotikajo svojevrstnih sektorskih interesov potrošnikov, medtem ko Odbor za potrošniško politiko horizontalno vključuje različna področja varstva potrošnikov. Obravnava široko paleto potrošniških vprašanj in pomaga javnim organom izboljšati razvoj učinkovitih potrošniških politik. To počne z izvajanjem raziskav in analiz ter razvojem političnih smernic o temah skupnega interesa, izmenjavo informacij o zdajšnjih in nastajajočih vprašanjih in smernicah ter preučevanjem načinov za krepitev rezultatov politike tako med vladami kot z drugimi zainteresiranimi stranmi. Zato je vključevanje v delo tega odbora za razvoj varstva potrošnikov tudi v prihodnjem obdobju v Republiki Sloveniji prednostno.
3.3. Institucionalna ureditev varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji
3.3.1. Ministrstva
Varstvo potrošnikov se je v Republiki Sloveniji institucionaliziralo znotraj in zunaj državne uprave že pred vstopom Republike Slovenije v EU. V državni upravi je bila institucionalna osnova vzpostavljena z ustanovitvijo Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov, ki je začel delovati leta 1996 kot organ v sestavi tedanjega ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Vzrok za ustanovitev so bile potrebe po institucionalnem prilagajanju Republike Slovenije EU v zvezi z varstvom potrošnikov. Republika Slovenija za to področje v državni upravi namreč ni imela organa, ki bi bil primerljiv s strukturami, kakršne so tedanje države članic EU za varstvo potrošnikov vzpostavile že v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po reorganizaciji državne uprave leta 2001 je urad postal organ v sestavi ministrstva za gospodarstvo. Leta 2003 je potekala obsežna reorganizacija organov v sestavi ministrstev. Sprejeta je bila Uredba o organih v sestavi ministrstev,28 na podlagi katere so bili številni organi zaradi potrebe po večji učinkovitosti državne uprave ukinjeni. Glede urada so za povečanje učinkovitosti upravne strukture za varstvo potrošnikov takrat preučevale različne možnosti – od preoblikovanja v samostojno agencijo, njegovega združevanja z drugimi sorodnimi organi, umestitve urada kot organa v sestavi v drugo ministrstvo do ukinitve statusa organa v sestavi in prenosa njegovih nalog na ministrstvo za gospodarstvo. Kljub številnim predlogom za statusno preoblikovanje je prevladala odločitev, da se urad ohrani v nespremenjeni obliki. V nadaljnjih letih se je pri opravljanju nalog povečevala njegova odvisnost od resornega ministrstva, ki je opravljalo vse več nalog varstva potrošnikov, zato se je združevanje človeških in finančnih virov urada in ožjega ministrstva, še posebej z gospodarsko krizo, pokazalo kot priložnost za vzpostavitev nove, enotne in učinkovite strukture za varstvo potrošnikov. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-E)29 je bil urad ukinjen, njegove naloge pa so se v skladu z navedenim zakonom in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1A)30 v celoti prenesle na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, ki se je leta 2023 preoblikovalo v Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport Republike Slovenije.
Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport kot nosilni organ za varstvo potrošnikov opravlja v državni upravi in na mednarodni ravni vse ključne naloge na tem področju, in sicer:
-
načrtuje, organizira, izvaja, spremlja in vrednoti politike varstva potrošnikov ter skupaj z drugimi državami članicami v Svetu EU oblikuje zakonodajo in politiko, ki se po predpisanih postopkih uveljavlja v državah članicah in tako tudi v Republiki Sloveniji,
-
opravlja strokovne in upravne naloge, ki se nanašajo na pripravo in izvajanje politike in programov varstva potrošnikov,
-
zagotavlja javno službo svetovanja potrošnikom,
-
skrbi za zagotavljanje pravic in interesov potrošnikov na področju poštnih storitev, ki veljajo za storitve splošnega pomena, in za zagotavljanje univerzalne storitve, ki vključuje najmanjši nabor storitev določene kakovosti, dostopen vsem potrošnikom in drugim končnim uporabnikom po primerni ceni na celotnem ozemlju Republike Slovenije ne glede na njihovo geografsko lego,
-
opravlja naloge na normativnem področju, ki se nanašajo večinoma na prenos evropskih potrošniških direktiv v pravni red Republike Slovenije in izvajanje evropskih uredb,
-
zagotavlja spremljanje in usklajevanje predpisov, ki jih pripravljajo druga ministrstva na področjih, povezanih z varstvom potrošnikov,
-
spodbuja razvoj in delovanje nevladnih potrošniških organizacij,
-
s koncesijami ali javnimi razpisi zagotavlja sofinanciranje javnih služb, ki jih izvajajo nevladne potrošniške organizacije za obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter primerjalno ocenjevanje blaga in storitev,
-
dodeljuje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja podjetjem nebančnega sektorja,
-
sodeluje v medresorskih delovnih skupinah za namen izboljševanja stanja finančnega izobraževanja in s tem finančne pismenosti v Republiki Sloveniji in drugih nalogah uresničevanja Nacionalnega programa finančnega izobraževanja (NPFI),
-
zagotavlja strokovno in upravno sodelovanje v delovnih telesih Sveta EU pri sprejemanju evropske potrošniške zakonodaje,
-
sodeluje v odborih Evropske komisije za izvajanje potrošniške evropske zakonodaje,
-
sodeluje v Odboru Evropske komisije za oblikovanje politik varstva potrošnikov,
-
ima vlogo povezovalnega organa na ravni države za izvajanje Uredbe 2017/2394/EU o sodelovanju med državnimi organi, odgovornimi za izvajanje zakonodaje o varstvu potrošnikov,
-
sodeluje v Odboru za politiko varstva potrošnikov pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).
V sestavi ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, deluje tudi Tržni inšpektorat Republike Slovenije, pooblaščen za splošni nadzor nad izvajanjem predpisov o varstvu potrošnikov in izvajanje nalog nacionalne kontaktne točke za sistem hitre izmenjave informacij v zvezi z nevarnimi proizvodi (RAPEX Safety Gate).
Glede na izrazito prepletenost in interdisciplinarnost varstva potrošnikov so razen redkih izjem vključena v pripravo in izvajanje politik, ki krepijo pravice in interese potrošnikov, tudi druga ministrstva. Sodelovanje z ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo, obsega posvetovanje in usklajevanje pri pripravi področnih zakonov in podzakonskih predpisov, pa tudi pri načrtovanju področnih in državnih razvojnih strategij in programov.
Ministrstvo za finance je na normativnem področju pristojno za oblikovanje številnih zakonov in podzakonskih predpisov, ki urejajo finančne storitve in vplivajo na položaj in interese potrošnikov pri nakupu različnih finančnih produktov (potrošniški krediti, zavarovanja, vrednostni papirji, naložbe in drugo) na trgu, je pa tudi predlagatelj NPFI, katerega ciljna skupina niso izključno potrošniki. Ministrstvo za finance je do leta 2019 v sodelovanju z drugimi ministrstvi Vladi Republike Slovenije poročalo o izvedenih ukrepih za uresničevanje ciljev iz NPFI enkrat letno, po letu 2019 pa na vsaki dve leti, prvič za obdobje od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2020.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je pristojno za vključevanje potrošniških vsebin v osnovnošolskem izobraževanju v zadnji triadi (vzgoja za medije, državljanska in okoljska vzgoja, podjetništvo in podobno), v srednješolskem izobraževanju pri obveznih izbirnih vsebinah (vpliv sodobnega porabništva in oglaševanja na družbo in okolje, ekonomske vsebine), pa tudi za izobraževanje odraslih (programi vseživljenjskega učenja in izobraževanja učiteljev).
Ministrstvo za digitalno preobrazbo ima ključno vlogo pri zagotavljanju pravic in varstvu interesov potrošnikov na področju elektronskih komunikacij in informacijske družbe. V ospredju je skrb za zagotavljanje univerzalne storitve, ki zajema najmanjši nabor storitev določene kakovosti, dostopen vsem končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji po sprejemljivi ceni ne glede na geografsko lego, in skrb za varstvo potrošnikov v okviru sklepanja pogodb z izvajalci javnih komunikacijskih storitev. Varstvo potrošnikov se zagotavlja tudi na področju informacijske družbe v okviru elektronskega poslovanja na trgu in varstva uporabnikov spletnih posredniških platform.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (ZDU-1O)31 prevzelo naloge glede varnosti in kakovosti hrane (razen prehranskih dopolnil, živil za posebne prehranske in zdravstvene namene, proizvodnje materialov, ki prihajajo v stik z živili, in njihove uporabe pri živilih, ki jih nadzorujejo). Tako opravlja naloge na področjih kmetijstva, razvoja podeželja, prehrane, varstva rastlin, veterinarstva in zootehnike, gozdarstva, lovstva, ribištva, varnosti ter kakovosti krme in hrane oziroma živil, uporabe materialov, ki prihajajo v stik z živili v postopkih pridelave, predelave in distribucije živil, ter varnosti in kakovosti živil oziroma hrane v gostinski dejavnosti, institucionalnih obratih prehrane in obratih za prehrano na delu.
S tem v zvezi opravlja ključne naloge na normativnem področju, ima pa tudi nadzorno funkcijo, saj v njegovem okviru delujejo inšpekcijske službe, pristojne za nadzor nad živili (Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ter Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin). Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v sodelovanju z organi v sestavi tudi glavni nosilec razvojnih strategij in programov, katerih cilj je zagotavljanje pravic potrošnikov do varne hrane, do obveščenosti o tveganju in izbire na trgu (krepitev ocenjevanja tveganja za zdravje potrošnikov, obvladovanje dejavnikov tveganja v živilski verigi, pravočasno in pravilno obveščanje o tveganju ter upravljanje tveganj, oblikovanje shem kakovosti živil in podobno). Na področju informiranja in izobraževanja ministrstvo izvaja številne promocijske aktivnosti o pomenu izbire lokalno pridelane hrane in njenih koristi za potrošnika in širšo družbo. Na področju okolja ima Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ključno vlogo pri oblikovanju predpisov, strategij in programov, katerih cilj je razvijanje trajnostno naravnane družbe, zato spodbuja trajnostni razvoj verig oskrbe s hrano, ohranjanje naravnih virov in skrb za vitalno podeželje.
Ministrstvo za kulturo na podlagi Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS) ozavešča potrošnike o njihovih pravicah in morebitnih kršitvah v zvezi s slovenskim jezikom oziroma pojasnjuje določbe ZJRS, kadar se z vprašanji ali pritožbami obrnejo na ministrstvo, ter primere kršitev prijavi inšpektoratom, pristojnim za zadevna področja po ZJRS.
Ministrstvo za zdravje ima krovno vlogo pri zagotavljanju varovanja zdravja. Z vidika potrošnikove varnosti je njegova skrb za zagotavljanje zdravstvene ustreznosti ter skladnosti pitne vode, kopalnih voda, kemikalij, kozmetičnih in biocidnih proizvodov, varnosti igrač, varnosti določenih skupin živil (prehranska dopolnila, živila, namenjena dojenčkom in majhnim otrokom, živila za posebne zdravstvene namene ter popolni prehranski nadomestki za nadzor nad telesno težo) in materialov, izdelkov, ki prihajajo v stik z živili. Z vidika varstva pravic in ekonomskih interesov potrošnikov je ključna vloga Ministrstva za zdravje pri zagotavljanju pacientovih pravic, ki jih udejanja na podlagi zakona, ki ureja področje pacientovih pravic in podzakonskih aktov. Pomembno vlogo pri uresničevanju pravic po navedenem zakonu imajo zastopniki pacientovih pravic, ki svetujejo, pomagajo ali zastopajo paciente. V Republiki Sloveniji trenutno deluje 13 zastopnikov pacientovih pravic. Za odločanje o zahtevi za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pa je ustanovljena Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, ki ima predsednika in 75 članov. Ministrstvo za zdravje opravlja tudi naloge zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja, zdravstvene dejavnosti, varnosti zdravil in medicinskih pripomočkov ter varstva pred sevanjem. Pristojno je za konvergenten razvoj digitalizacije v zdravstvu. Na naštetih področjih opravlja vse normativne naloge, ima pa tudi nadzorno funkcijo (izvajata jo Inšpekcija za kemikalije v sestavi Urada RS za kemikalije in Zdravstveni inšpektorat RS), razen nadzora nad varnostjo zdravil in medicinskih pripomočkov, ki ga zagotavljajo inšpektorji Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je odgovorno za zagotavljanje standardov in pravic potrošnikov (potnikov), pri čemer potniški prevoz velja za storitev splošnega interesa. Pristojno je tudi za pripravo predpisov, ki urejajo pravice potnikov v medkrajevnem avtobusnem linijskem potniškem prometu, v notranjem cestnem in čezmejnem regijskem železniškem prometu in po vodnih poteh, ki skladno s predpisi (uredbami), sprejetimi na ravni EU, in z mednarodnimi pogodbami veljajo enotno po vseh državah članicah.
Na področju okolja ima Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ključno vlogo pri oblikovanju predpisov, strategij in programov, katerih cilj je razvijanje trajnostno naravnane družbe (spodbujanje trajnostne potrošnje, učinkovita raba energije in virov, podeljevanje certifikatov za znak za okolje EU in sistem ravnanja z okoljem EMAS, zmanjševanje porabe, bolj učinkovita raba naravnih virov in podobno).
Ministrstvo za infrastrukturo je pristojno za pripravo predpisov, ki urejajo pravice potnikov v zračnem, pomorskem in mednarodnem avtobusnem prometu, pri čemer gre za pravice, ki skladno s predpisi (uredbami), sprejetimi na ravni EU, in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami veljajo enotno po vseh državah članicah EU oziroma državah podpisnicah konvencij. Pri pripravi predpisov na področju pomorskega prometa in plovbe po celinskih vodah v okviru svojih pristojnosti sodeluje tudi ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport.
V pristojnost Ministrstva za solidarno prihodnost spada varstvo potrošnikov na stanovanjskem področju (stanovanjsko upravljanje, pravna razmerja med prodajalcem – investitorjem in potrošnikom – kupcem stanovanja, urejanje razmerij na najemnem trgu ter nepremičninsko posredovanje).
3.3.2. Inšpekcijske službe in druge nadzorne ustanove
Temeljni pogoj učinkovitega varstva potrošnikov je pravilno, hitro in usklajeno izvajanje nadzora inšpekcijskih služb in drugih nadzornih organov, ki vključuje tudi preglednost in obveščanje. Pomembno je tudi sodelovanje državnih organov za varstvo potrošnikov pri čezmejnih kršitvah potrošniške zakonodaje ne glede na to, ali predpisi urejajo pravice in ekonomske interese potrošnikov ali varnost izdelkov.
V Republiki Sloveniji izvajajo inšpekcijski nadzor naslednji inšpektorati, neodvisne agencije in druge ustanove:
-
Tržni inšpektorat Republike Slovenije – TIRS (opravlja generalni nadzor nad uresničevanjem določb, ki vključujejo pravice in ekonomske interese potrošnikov, zaobsežene v vrsti zakonov in drugih predpisov, pa tudi nad skladnostjo neživilskih proizvodov z varnostnimi zahtevami, nacionalna kontaktna točka za sistem hitre izmenjave informacij v EU iz 12. člena Direktive 2001/95/ES32 in 20. člena Uredbe 2019/1020/EU33 o izvedenih in nameravanih omejevalnih ukrepih pristojnih organov ter o prostovoljnih dejanjih gospodarskih subjektov, ki omejujejo trgovanje s proizvodi, za katere je bilo ugotovljeno, da bi pri uporabi v skladu s svojim namenom lahko pomenili resno tveganje za potrošnike ali druge uporabnike, okolje in varnost v skladu s predpisi, ki urejajo pogoje dajanja oziroma dostopnosti proizvodov na trgu ter druge vidike zaščite javnega interesa – RAPEX);
-
Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije – ZIRS (opravlja nadzor zdravstvene ustreznosti in skladnosti pitne vode ter skladnosti kopalnih voda, zdravstvene ustreznosti oziroma varnosti prehranskih dopolnil in živil za posebne prehranske oziroma zdravstvene namene, materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, kozmetičnih proizvodov in igrač, izdelkov, za katere se uporablja Zakon o splošni varnosti proizvodov, minimalnih sanitarno tehničnih pogojev v določenih objektih; sodeluje, vezano na svoje področje dela, s kontaktno točko in pri izmenjavi informacij o nevarnih in neskladnih živilih iz pristojnosti ZIRS ter materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, prek mreže EU za opozarjanje in sodelovanje, ki jo sestavljajo mreža RASFF, mreža AAC in mreža proti goljufijam – FF);
-
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin – UVHVVR (pripravlja predpise, upravlja tveganja ter izvaja uradni nadzor nad živili in krmo, zdravjem in dobrim počutjem živali, je koordinator za pripravo in poročanje v okviru večletnega nacionalnega načrta uradnega nadzora – MANCP, kontaktna točka za sodelovanje z Evropsko komisijo na področju spremljanja zoonoz in kontaktna točka za sistem hitre izmenjave podatkov o nevarnih živilih in krmi – RASFF, izmenjave informacij o neskladnih živilih, fitofarmacevtskih sredstvih – AAC in goljufivih praksah – FF);
-
Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo – IRSKGLR (opravlja nadzor varnosti in kakovosti vina in proizvodov iz grozdja in vina na podlagi izmenjave podatkov o potvorbah in nevarnih dodatkih v vinu in proizvodih iz vina in grozdja v sistemu hitrega obveščanja o nevarnih živilih in krmi RASFF ter obveščanja o goljufivih in zavajajočih praksah – Food Fraud, izvajanje nadzora nad omejitvijo rabe pesticidov in gnojenja na najožjih vodovarstvenih območjih kmetijskih zemljišč, ki lahko posredno vplivajo na kakovost in neoporečnost pitne vode in s tem na zdravje ljudi, izvajanje nadzora nad nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, izvajanje nadzora nad širjenjem škodljivih organizmov v gozdarstvu),
-
Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo – IRSI (opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem predpisov na področjih železniškega prometa, cestnega prometa in prometne infrastrukture za vse vrste kopenskega prometa ter na področju žičniških naprav in varnosti na smučiščih, razen nad izvajanjem predpisov s področja javnega potniškega prometa v notranjem cestnem prometu in čezmejnem cestnem prometu do prestopne točke v sosednji državi, ki jo določi organ javnega potniškega prometa, in obvezne gospodarske javne službe prevoza potnikov v notranjem in čezmejnem regijskem železniškem prometu),
-
Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in energijo (opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem predpisov s področja javnega potniškega prometa potnikov v notranjem cestnem prometu in čezmejnem cestnem prometu do prestopne točke v sosednji državi, ki jo določi organ javnega potniškega prometa, in obvezne gospodarske javne službe prevoza potnikov v notranjem in čezmejnem regijskem železniškem prometu (ne več IRSI) – v železniškem prometu je v reševanje pritožb potnikov vključen tudi regulatorni organ, ki je AKOS),
-
Javna agencija za civilno letalstvo Republike Slovenije (nadzoruje izvrševanje pravic letalskih potnikov, ki jih določa Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/9134).
-
Pomorska inšpekcija (opravlja nadzor z vidika varnosti potrošnikov – potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh, zlasti glede izpolnjevanja tehničnih pogojev in opremljenosti plovil, ki prevažajo potnike),
-
Inšpektorat Republike Slovenije za stanovanja (izvaja naloge nadzora iz izvorne pristojnosti Stanovanjskega zakona in zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb),
-
Urad Republike Slovenije za kemikalije – URSK (opravlja nadzor nad varnostjo kemikalij kot takih in v proizvodih, detergentov in čistil ter biocidnih proizvodov),
-
Urad Republike Slovenije za meroslovje (opravlja inšpekcijski nadzor nad količinsko kontrolo (živilskih) predpakiranih izdelkov enotnih nazivnih količin v skladu s Pravilnikom o količinah predpakiranih izdelkov – Uradni list RS, št. 110/02 in 89/08),
-
Agencija za zavarovalni nadzor (opravlja nadzor nad zavarovalnicami, zavarovalnozastopniškimi in zavarovalnoposredniškimi družbami, zavarovalnimi zastopniki in zavarovalnimi posredniki ter nadzor nad pravnimi osebami, povezanimi z zavarovalnicami),
-
Agencija za trg vrednostnih papirjev (izvaja nadzor nad trgom vrednostnih papirjev),
-
Banka Slovenije (uporabnikom finančnih storitev, tudi potrošnikom, omogoča vložitev pritožbe zaradi izvajanja bančnih in finančnih storitev v razmerju do uporabnikov, ki jih urejajo zlasti Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2), Zakon o centralnem kreditnem registru (ZCKR) in Zakon o sistemu jamstva za vloge (ZSJV),
-
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke – JAZMP (izvaja nadzor proizvodnje, prometa in posredništva zdravil in učinkovin, kliničnega preskušanja zdravil, farmakovigilance in trga zdravil, nadzor preskrbe s krvjo, tkivi in celicami, nadzor lekarniške dejavnosti, nadzor proizvodnje, distribucije in trga medicinskih pripomočkov, nadzor proizvodnje, spreminjanja in uporabe medicinskih pripomočkov v zdravstvenih ustanovah),
-
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije – AKOS (izvaja nadzor dostopnosti in zagotavljanja univerzalne storitve ter stroškovne naravnanosti cen, nadzor operaterjev glede pogodbenih pogojev, obveščanja, prenosljivosti številk, preglednosti informacij ter zagotavljanja tajnosti in zaupnosti, izdaja priporočila operaterjem in spremlja uresničevanje priporočil, izvaja raziskave o zadovoljstvu potrošnikov in uporabi storitev elektronskih komunikacij),
-
Agencija za energijo (izvaja upravne in druge naloge, določene z Energetskim zakonom, uredbami EU, ki določajo pristojnost nacionalnih regulatorjev na področju energije, ali s splošnim aktom agencije, sprejetim na podlagi zakona).
3.3.3. Slovenski inštitut za standardizacijo
Svetovno trgovanje s proizvodi in storitvami je povečalo potrebo po zastopanosti potrošnikov pri standardizaciji na vseh ravneh, državni, evropski in svetovni. Na državni ravni so slovenski potrošniki zastopani v Slovenskem inštitutu za standardizacijo (v nadaljnjem besedilu: SIST), na katerega je Republika Slovenija kot njegova ustanoviteljica prenesla pravico do zastopanja svojih interesov v evropskih in drugih mednarodnih organizacijah za standardizacijo. V SIST je bil ustanovljen Odbor za vključevanje potrošnikov pri pripravi standardov. Ključne naloge odbora so priprava državnih stališč za posamezne standarde z vidika varstva potrošnikov in vpliv na glasovanje, prenos teh stališč na mednarodno (ISO/COPOLCO) oziroma raven EU (ANEC) in obratno ter usposabljanje potrošnikov za sodelovanje pri pripravi državnih, evropskih in mednarodnih standardov (seminarje organizira SIST). Sodelovanje potrošniških organizacij in združenj v SIST je ključno z vidika zastopanj interesov potrošnikov pri pripravi standardov.
3.3.4. Nevladne potrošniške organizacije
Posebna oblika kolektivnega varovanja pravic varstva potrošnikov so potrošniške organizacije.
Ker je učinkovito uveljavljanje potrošniških pravic za posameznega potrošnika težko dostopno, potrošnika velikokrat zastopajo nevladne potrošniške organizacije, ki jim je v zakonodaji priznan status »zagovornika pravic potrošnikov«, države EU pa imajo praviloma določene tudi zahteve, ki jim morajo zadostiti potrošniške organizacije, da dobijo status takšne organizacije.
Posebna pravila morajo izpolnjevati tudi potrošniške organizacije, da se lahko kot članice vključijo v mednarodne potrošniške organizacije. V interesu potrošnikov je, da jih zastopa strokovno močna nevladna organizacija, ki »povzdigne glas« v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Zato imajo v potrošniški zakonodaji v EU nevladne potrošniške organizacije vlogo »nosilca varstva potrošnikov«.
Nevladni sektor varstva potrošnikov se je v Republiki Sloveniji razvil že v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, še preden se je to varstvo institucionaliziralo v državni upravi. Že leta 1990 je bilo ustanovljeno društvo ZPS, leta 1993 pa Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave. Država je nevladnim potrošniškim organizacijam priznala poseben pomen s prvim nacionalnim programom varstva potrošnikov in ZVPot35 iz leta 1998, v katerem je opredelila pomen nevladnih potrošniških organizacij ter jih jasno razmejila od drugih nevladnih in neprofitnih organizacij, od katerih se razlikujejo predvsem po zavezujoči neodvisnosti od ponudnikov blaga in storitev. Prepoved pridobivanja sredstev od ponudnikov blaga in storitev, pa tudi političnih strank, utemeljuje njihovo upravičenost do državne materialne podpore, kar velja zlasti za organizacije, ki so dejavne v evropskih in drugih mednarodnih ustanovah ter se dejavno vključujejo v oblikovanje potrošniške politike in zakonodaje. Zdaj je registriranih36 pet potrošniških organizacij (ZPS, Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave – MIPOR, Združenje potrošnikov Gorenjske Kranj, Društvo za razvoj slovenskega konjeništva in Zavod Kolektiv 99), med katerimi je v javnosti najvidnejša ZPS, ki je povezana z MIPOR, izdajateljem potrošniške revije ZPS test. ZPS je edina nevladna potrošniška organizacija, ki deluje na državni ravni, zastopa pa tudi interese slovenskih potrošnikov na ravni EU in na svetovni ravni. Potrošniški organizaciji ZPS in MIPOR aktivno sodelujeta v mednarodnih projektih EU iz programov Horizont in LIFE, in sicer tako v komunikacijskih kot tudi raziskovalnih projektih. S sodelovanjem v mednarodnih projektih ter izvajanjem različnih kampanj in raziskav potrošniški organizaciji ZPS in MIPOR aktivno udejanjata svoje poslanstvo zaščite ter informiranja potrošnikov. Hkrati pa pridobivata pomembna znanja, veščine in finančne vire, ki jima omogočajo učinkovito delovanje na področju varstva potrošnikov. S tem krepita moč potrošnikov na trgu kot informirano skupino vpliva, ki zahteva upoštevanje potrošniških pravic ter spodbuja trajnostne in odgovorne prakse gospodarskih subjektov.
V letu 2020 je bil ustanovljen Zavod KOLEKTIV 99, nevladna nepridobitna organizacija, ki svoje aktivnosti usmerja v kolektivno varstvo in uveljavljanje pravic posameznic in posameznikov. Delovanje zavoda je usmerjeno v ozaveščanje javnosti o njihovih pravicah ter zmanjševanju in preprečevanju okoliščin, v katerih bi prihajalo do množičnih kršenj pravic posameznikov.
Tudi v skladu z novim Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot-1) nevladne potrošniške organizacije še vedno lahko opravljajo javne službe svetovanja potrošnikom, njihovega obveščanja in izobraževanja ter izvajanje primerjalnih ocenjevanj blaga, storitev ali digitalne vsebine na podlagi koncesije ali javnih razpisov. Potrošniške organizacije lahko za vzgojno-izobraževalne zavode pripravljajo informativna gradiva s področja varstva potrošnikov in vzgojno-izobraževalna gradiva s področja varstva potrošnikov, pri katerih pripravi se povezujejo s pristojnim javnim zavodom, ustanovljenim za opravljanje nalog, potrebnih za izvajanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja.
Za učinkovito delovanje potrošniških organizacij je potrebna institucionalna podpora. Brez ustreznega državnega delovanja je težko zagotavljati kakovostno in neprekinjeno varstvo potrošnikov. Institucionalna podpora je zato nujna za uspešno izvajanje dejavnosti in projektov, ki so namenjeni interesom vseh potrošnikov v Republiki Sloveniji.
4. PREGLED STANJA VARSTVA POTROŠNIKOV V REPUBLIKI SLOVENIJI
4.1. Pregled zakonodaje
V Republiki Sloveniji je varstvo potrošnikov zajeto v številnih predpisih. Temeljni predpisi s tega področja so novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1; Uradni list RS, št. 130/22), se je začel uporabljati 26. januarja 2023 in podzakonski akti, izdani na podlagi ZVPot-1. Od drugih predpisov pa so najpomembnejši našteti v nadaljevanju.
Glavni predpisi o varstvu potrošnikov, poleg ZVPot-1, ki vsebujejo posebna pravila za razmerja s potrošniki in se neposredno nanašajo na varstvo potrošnikov, so:
-
Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT; Uradni list RS, št. 96/09 – uradno prečiščeno besedilo, 19/15, 189/21 – ZDU-1M, 18/23 – ZDU-1O in 30/24 – ZIUETDS);
-
Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2; Uradni list RS, št. 130/22 in 18/23 – ZDU-1O);
-
Zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (ZIsRPS; Uradni list RS, št. 81/15);
-
Zakon o kolektivnih tožbah (ZKolT; Uradni list RS, št. 55/17 in 133/23);
-
Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2; Uradni list RS, št. 77/16, 92/21 – ZBan-3 in 12/24 – ZKSNKB);
-
Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES; Uradni list RS, št. 18/04);
-
Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED; Uradni list RS, št. 7/18, 9/18 – popr. in 102/20).
Drugi predpisi o varstvu potrošnikov, ki se neposredno nanašajo na varstvo potrošnikov:
-
Obligacijski zakonik (OZ; Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631);
-
Stvarnopravni zakonik (SPZ; Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20);
-
Stanovanjski zakon (SZ-1; Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 9/07 – odl. US, 18/07 – skl. US, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 90/09 – odl. US, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odl. US, 87/11, 40/12 – ZUJF, 14/17 – odl. US, 27/17, 59/19, 189/20 – ZFRO, 90/21, 18/23 – ZDU-1O in 77/23 – odl. US);
-
Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS; Uradni list RS, št. 86/04, 8/10 in 32/24);
-
Zakon o kmetijstvu (ZKme-1; Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14, 32/15, 27/17, 22/18, 86/21 – odl. US, 123/21, 44/22, 130/22 – ZPOmK-2, 18/23 in 78/23);
-
Zakon o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr; Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo in 49/11, 47/19, 18/23 – ZDU-1O in 116/23 – odl. US);
-
Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS);
-
Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (ZPKŽP; Uradni list RS, št. 26/11 in 57/12);
-
Zakon o splošni varnosti proizvodov (ZSVP-1; Uradni list RS, št. 101/03);
-
Zakon o vinu (ZVin; Uradni list RS, št. 105/06, 72/11, 90/12 – ZdZPVHVVR, 111/13 in 27/17 – ZKme-1D);
-
Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L št. 31 z dne 1. 2. 2002, str. 1), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2019/1381 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o preglednosti in trajnosti ocenjevanja tveganja v prehranski verigi v EU ter o spremembah uredb (ES) št. 178/2002, (ES) št. 1829/2003, (ES) št. 1831/2003, (ES) št. 2065/2003, (ES) št. 1935/2004, (ES) št. 1331/2008, (ES) št. 1107/2009, (EU) 2015/2283 in Direktive 2001/18/ES (UL L št. 231 z dne 6. 9. 2019, str. 1);
-
Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL L št. 46 z dne 17. 2. 2004, str. 1), zadnjič popravljena s Popravkom (UL L št. 119 z dne 7. 5. 2019, str. 202);
-
Uredba (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili in o razveljavitvi direktiv 80/590/EGS in 89/109/EGS (UL L št. 338 z dne 13. 11. 2004, str. 4), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2019/1381 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o preglednosti in trajnosti ocenjevanja tveganja v prehranski verigi v EU ter o spremembah uredb (ES) št. 178/2002, (ES) št. 1829/2003, (ES) št. 1831/2003, (ES) št. 2065/2003, (ES) št. 1935/2004, (ES) št. 1331/2008, (ES) št. 1107/2009, (EU) 2015/2283 in Direktive 2001/18/ES (UL L št. 231 z dne 6. 9. 2019, str. 1);
-
Uredba o izvajanju Uredbe (ES) o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 67/11);
-
Uredba (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L št. 334 z dne 17. 12. 2010, str. 1);
-
Uredba (EU) št. 181/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L št. 55 z dne 28. 2. 2011, str. 1);
-
Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L št. 304 z dne 22. 11. 2011, str. 18), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2283 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o novih živilih, spremembi Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Komisije (ES) št. 1852/2001 (UL L št. 327 z dne 11. 12. 2015, str. 1);
-
Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L št. 198 z dne 28. 7. 2017, str. 1), zadnjič spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2023/ 2534 z dne 13. julija 2023 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem gospodinjskih sušilnih strojev z energijskimi nalepkami ter razveljavitvi Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 392/2012 (UL L št. 2023/2534 z dne 22. 11. 2023);
-
Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L št. 345 z dne 27. 12. 2017, str. 1), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2023/2854 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2023 o harmoniziranih pravilih za pravičen dostop do podatkov in njihovo uporabo ter spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive (EU) 2020/1828 (akt o podatkih) (UL L št. 2023/2854 z dne 22. 12. 2023);
-
Uredba o varnosti igrač (Uradni list RS, št. 34/11, 84/11 – popr., 102/12, 62/15, 12/17, 31/18, 68/19, 78/21 in 146/22);
-
Uredba (EU) 2023/988 z dne 10. maja 2023 o splošni varnosti proizvodov, spremembi Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Sveta 87/357/EGS (UL L št. 135 z dne 23. 5. 2023, str. 1).
Predpisi, ki se posredno nanašajo na varstvo potrošnikov:
-
Energetski zakon (EZ-1; Uradni list RS, št. 60/19 – uradno prečiščeno besedilo, 65/20, 158/20 – ZURE, 121/21 – ZSROVE, 172/21 – ZOEE, 204/21 – ZOP, 44/22 – ZOTDS in 38/24 – EZ-2);
-
Pomorski zakonik (PZ; Uradni list RS, št. 62/16 – uradno prečiščeno besedilo, 41/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZPVZRZECEP, 18/21, 21/21 – popr. in 76/23);
-
Zakon o bančništvu (ZBan-3; Uradni list RS, št. 92/21 in 123/21 – ZBNIP);
-
Zakon o cestah (ZCes-2; Uradni list RS, št. 132/22, 140/22 – ZSDH-1A, 29/23 in 78/23 – ZUNPEOVE);
-
Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS; Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN, in 57/11 – ORZGJS40);
-
Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-3; Uradni list RS, št. 31/15, 81/15, 77/16, 77/18, 161/21 in 101/22 – ZOAIS);
-
Zakon o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje (ZKVČTC, Uradni list RS, št. 61/07 in 56/15 – ZPPDČT);