Odločba o ugotovitvi, da 6. člen, deveti in deseti odstavek 7. člena, tretja alineja 16. člena, tretji in peti odstavek 19. člena ter del sedmega odstavka 19. člena Zakona o dimnikarskih storitvah, kolikor določa, da minister predpiše časovne normative za posamezne storitve in sklope storitev, niso v neskladju z Ustavo

3481. Odločba o ugotovitvi, da 6. člen, deveti in deseti odstavek 7. člena, tretja alineja 16. člena, tretji in peti odstavek 19. člena ter del sedmega odstavka 19. člena Zakona o dimnikarskih storitvah, kolikor določa, da minister predpiše časovne normative za posamezne storitve in sklope storitev, niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-158/17-19

Datum: 13. 10. 2022

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Cadea, d. o. o., Planina, in drugih, ki jih vse zastopa Odvetniška družba Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 13. oktobra 2022

Člen 6, deveti in deseti odstavek 7. člena, tretja alineja 16. člena, tretji in peti odstavek 19. člena ter del sedmega odstavka 19. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (Uradni list RS, št. 68/16), kolikor določa, da minister predpiše časovne normative za posamezne storitve in sklope storitev, niso v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena in sedmega odstavka 33. člena Zakona o dimnikarskih storitvah se zavrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 15. člena ter petega, devetega in desetega odstavka 33. člena Zakona o dimnikarskih storitvah se zavrže.

Pobudniki navajajo, da vlagajo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 6. člena, devetega in desetega odstavka 7. člena, prvega in tretjega odstavka 15. člena, tretje alineje prvega odstavka 16. člena (pravilno: tretje alineje 16. člena), 19. člena ter petega, sedmega, devetega in desetega odstavka 33. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (v nadaljevanju ZDimS). Pobudniki trdijo, da so dimnikarske družbe, ki opravljajo dimnikarske storitve po izpodbijanem zakonu, in da so vpisani v evidenco subjektov, ki opravljajo dimnikarske storitve. Le dimnikarske družbe lahko izvajajo dimnikarske storitve, zato naj bi bilo očitno, da izpodbijane določbe ZDimS neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) svoj pravni interes utemeljuje s tem, da je vanjo vključeno večje število oseb, ki opravljajo dimnikarsko dejavnost, in da v okviru OZS deluje sekcija dimnikarjev. OZS se sklicuje na tretji odstavek 49. člena Statuta OZS, ki med primarnimi nalogami sekcij izrecno navaja oblikovanje in uveljavljanje skupnih interesov članov v organih zbornice in drugih institucijah (točka g), torej tudi pred Ustavnim sodiščem.

Pobudniki navajajo, da je zakonodajalec namesto dosedanjega koncesijskega sistema z ZDimS uvedel licenčni sistem opravljanja dimnikarskih storitev, po katerem imajo uporabniki pravico do proste izbire dimnikarske družbe. Trdijo, da licenčni sistem temelji na pravilih prostega trga, zato zakonodajalec dejavnosti ne sme urejati na način, da določa ukrepe, ki so značilni za gospodarske javne službe. Pobudniki naj ne bi mogli uživati pozitivnih učinkov tržnega sistema, ker naj bi zakonodajalec z izpodbijanimi določbami ZDimS prekomerno posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude pobudnikov, ki opravljajo dimnikarske storitve, pri čemer omejitev utemeljuje s splošno obrazložitvijo, da je to nujno za zagotavljanje zdravega življenjskega okolja, kar pa ne zadošča, zato gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Protiustavno naj bi bilo, da koristi zagotavljanja storitev, ki so v javnem interesu, uživajo država in državljani, medtem ko morajo izvajalci dimnikarskih storitev nositi stroške za izvedene storitve in opravljati številne druge aktivnosti, povezane z izvajanjem storitev, za katere niso plačani. Pobudniki menijo, da iz ciljev ZDimS izhaja, da je opravljanje dimnikarskih storitev v javno korist. Protiustavno naj bi bilo, da država ne poskrbi za opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki so v javnem interesu, v okviru gospodarskih javnih služb in odgovornost preloži na trg, hkrati pa subjekte na trgu omeji z določbami, značilnimi za izvajanje gospodarskih javnih služb. Zatrjujejo, da ZDimS ne zasleduje ustavno dopustnega cilja, ukrepi pa naj ne bi bili primerni, nujni in sorazmerni v ožjem pomenu. Ureditev, ki izvajalcem dimnikarskih storitev nalaga obveznosti, hkrati pa jim onemogoča obračun storitev na trgu in jih sili v izvajanje storitev in ukrepov v javnem interesu brez ustreznega ali kakršnegakoli nadomestila, naj bi bila tudi v neskladju z 72. členom Ustave, ki državi nalaga, naj skrbi za zdravo življenjsko okolje in v ta namen poskrbi za opravljanje gospodarskih dejavnosti (v zvezi s 74. členom Ustave). Kadar je podan javni interes in storitev ni mogoče zagotavljati na trgu, naj bi bilo protiustavno uvesti ukrepe, ki so značilni za tržni sistem. Zakonodajalec naj bi se lahko prosto odločil, da določene storitve izvzame iz izvajanja javnih služb in jih preloži na trg, vendar mora biti poseg toliko manj intenziven, kot če bi se storitev izvajala v okviru javne službe. Pobudniki menijo, da je država tista, ki je dolžna poskrbeti za učinkovito izvajanje in ustrezno financiranje storitev, ki so v javnem interesu, saj nasprotno ravnanje posega v pravico iz 33. člena Ustave in v svobodno gospodarsko pobudo.

Pobudniki izpodbijajo 19. člen ZDimS, ki določa način oblikovanja cene za izvedene dimnikarske storitve. Določitev najvišje cene storitev, ki jo s sklepom določi Vlada, naj bi bila poseg v 74. člen Ustave, kar naj bi predlagatelj zakona utemeljeval s tem, da morajo vsi uporabniki obvezno omogočiti izvedbo dimnikarskih storitev. Predlagatelj zakona naj bi se skliceval na dobeseden prepis pogoja iz 3. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o kontroli cen (Uradni list, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKC), tj. možnost nastanka hudih motenj na trgu pri gibanju cen, pri čemer ne gre za redna sezonska nihanja. Pobudniki opozarjajo, da ZKC določa primere, ko so Vladni ukrepi kontrole cen dovoljeni, vendar jih ZKC omejuje na največ šest mesecev, medtem ko ZDimS najvišjo ceno določa trajno. Različno zaračunane zneske za dimnikarske storitve naj bi bilo mogoče pričakovati pri uporabnikih, ki so bolj oddaljeni od sedeža dimnikarske družbe, in v času uveljavljanja novega sistema, zato menijo, da je ukrep oblikovanja cene nepotreben. Poudarjajo, da drugi odstavek 19. člena ZDimS, ki normirani čas (povprečni čas) za storitev v zvezi s četrtim in petim odstavkom 19. člena ZDimS postavlja za maksimalno dopustnega, ne da bi bili znani in določeni kriteriji za normirane čase, Vladi omogoča popolno arbitrarnost pri določanju cene. Na arbitrarnost naj bi kazalo tudi to, da sta Sklep o določitvi najvišje cene izvajanja dimnikarskih storitev (Uradni list RS, št. 40/17 – v nadaljevanju Sklep) in Pravilnik o časovnih normativih za posamezne storitve in sklope dimnikarskih storitev in podrobnejši vsebini cenika ter višini potnih stroškov (Uradni list RS, št. 48/17 in 61/18 – v nadaljevanju Pravilnik) že sprejeta in že veljata, medtem ko uredba, ki bo določila vsebino dimnikarskih storitev, na dan vložitve pobude še ni bila sprejeta. Ukrep oblikovanja cene iz 19. člena ZDimS naj ne bi zasledoval ustavno dopustnega cilja, saj varstvo okolja in zdravje ljudi ne moreta pomeniti dopustnega cilja za določitev ukrepa oblikovanja cene. Pobudniki trdijo, da je cilj oblikovanja cene treba razumeti kot zagotavljanje približno enake cene za vse uporabnike in s tem preprečevanje hudih motenj na trgu, vendar menijo, da je ta cilj mogoče doseči brez posegov, ki so določeni v izpodbijanem 19. členu ZDimS. Cilj, da vsi uporabniki do storitev dostopajo po realni ceni, naj bi bil zagotovljen z možnostjo proste izbire med dimnikarskimi družbami, ki si medsebojno konkurirajo na trgu.

Nerazumno naj bi bilo, da so potni stroški za vse uporabnike, ki živijo v razdalji do 25 km, že vključeni v najvišjo ceno. Ukrep najvišje dovoljene cene storitve in potnih stroškov po izpodbijani določbi bi po mnenju pobudnikov lahko bil določen za nekaj mesecev, kar bi bil blažji ukrep, ne pa, da velja za nedoločen čas. Pobudniki opozarjajo, da so dimnikarske družbe dolžne zagotavljati storitve vsem svojim najbližjim uporabnikom, kar v nekaterih primerih pomeni zagotovitev storitev uporabnikom, ki so oddaljeni 30, 40 kilometrov ali celo več (kar je treba pomnožiti z dve – do uporabnika in nazaj), za kar porabijo veliko časa, breme pa z določitvijo najvišje cene nosi zgolj dimnikarska družba (npr. zagotovitev dimnikarske storitve v planinski koči, ki ni dostopna po cesti, ko je lahko dimnikarska družba izdala račun za zgolj 19,86 EUR z že vštetim DDV). Menijo, da ukrep oblikovanja cene iz 19. člena ZDimS očitno ne pripomore k zagotavljanju približno enake cene za vse uporabnike. Trdijo, da je ukrep tudi neprimeren, ker onemogoča kakovostno izvajanje storitev, saj nihče ne bo zmožen tekmovati na trgu s ponujanjem boljših storitev, temveč le z nižanjem cene storitev. S tem naj bi prišlo do upada kakovosti storitev, kar naj bi onemogočalo doseganje ciljev ZDimS (varstva okolja, varovanja zdravja, premoženja ljudi, požarne varnosti in energetske učinkovitosti). V praksi naj bi prihajalo do tega, da uporabniki raje zamenjajo dimnikarsko družbo, ki od njih (v interesu zagotavljanja varstva okolja ter zdravja in premoženja ljudi) zahteva odpravo pomanjkljivosti na kurilni napravi, kot da bi ta dela dejansko izvedli. Uporabniki sicer imajo pravico prosto izbrati dimnikarsko družbo, vendar naj bi bilo protiustavno, da se zamenjava izvede z namenom, da se poišče dimnikar, ki je pripravljen spregledati nepravilnosti na kurilni napravi in ki izda zapisnik, ki ne bo vseboval opozoril na pomanjkljivosti kurilne naprave. S tem se omogoči delovanje kurilne naprave, ki ne ustreza predpisom, pravilom stroke in tehničnim standardom.

ZDimS naj v 19. členu ne bi predvideval možnosti obračunov stroškov, ki dimnikarski družbi niso nastali neposredno pri uporabniku, in sicer zlasti stroškov priprave zapisnikov, vodenja arhiva, odgovarjanja na pritožbe, dajanja pojasnil in razlage predpisov. Zato naj bi bilo očitno, da so dimnikarske družbe primorane delo opravljati na najhitrejši možen način, s tem pa naj bi se nižala kakovost opravljenega dela. Pravilnik, ki določa normative izvajanja storitev, sicer določa normativ 20 minut za aktivnosti, ki niso opravljene pri uporabniku, vendar naj bi pokrival le manjši del zahtevanih administrativnih nalog dimnikarske družbe. Pobudniki navajajo, da je dimnikarske storitve mogoče izvesti z manj kakovostno opremo (cena opreme za merjenje prašnih delcev iz kurilnih naprav na trdo gorivo znaša med 7.000 in 9.000 EUR, opremo je treba vzdrževati, potrebno pa je tudi šolanje kadra) in manj dosledno izvedbo, zato naj bi izvajalci dimnikarskih storitev v želji po obstoju na trgu ponujali manj drage storitve, ki pa naj bi bile tudi manj kakovostne in naj ne bi zagotavljale kakovosti zraka in s tem varstva okolja. Pravilnik naj bi za meritve emisij snovi na malih kurilnih napravah določal 60-minutni normativ, torej največ 33 EUR brez DDV, medtem ko naj bi bila cena storitev z enako opremo v Nemčiji 120 EUR (brez davka). Zato naj navedene storitve, ki je nova, praktično ne bi bilo mogoče izvajati pod pogoji, določenimi v 19. členu ZDimS.

Nadalje pobudniki menijo, da oblikovanje cene z najvišjo dovoljeno ceno po petem odstavku 19. člena ZDimS ne more zagotoviti, da bodo uporabniki plačevali približno enako ceno (saj bodo nekateri plačali nižjo ceno), zato naj ukrep ne bi bil primeren. Bolj logično naj bi bilo razmisliti o uvedbi minimalne cene, ker zagotavlja dosego vseh ciljev zakona, hkrati pa določa minimalni standard (vključno z zahtevanim obsegom storitve), ki ga dimnikarji, dimnikarske družbe in uporabniki morajo doseči. Pobudniki trdijo, da je oblikovanje cene z določitvijo najvišje cene določeno kot protiukrep, ker si nekateri uporabniki ne želijo obveznega izvajanja dimnikarskih storitev, zato naj bi država z maksimiranjem cene zasledovala cilj izravnavanja dolžnosti uporabnikov, ki se z izvajanjem teh storitev ne strinjajo. Takšen cilj po mnenju pobudnikov ni ustavno dopusten in ni primeren. Zagotovitev javnega interesa naj ne bi smela biti urejena na način, da se zasebnikom naložijo opravljanje storitev in določene obveznosti ter se storitve omejijo z najvišjo ceno in se jim s tem naloži, da nosijo breme izgube za izvedeno storitev. Pobudniki menijo, da bi, kadar tržna cena za storitve v javnem interesu ni primerna za celotno plačilo storitve s strani uporabnika, morala vrednosti do polnega plačila poravnati država. Po mnenju pobudnikov je ukrep določitve najvišje cene tudi nesorazmeren v ožjem pomenu, saj omejevanje plačila za njihovo storitev neposredno vpliva na njihovo nastopanje na trgu (ker dimnikarske družbe ne bodo mogle pridobivati dobička, kot bi ga sicer lahko) ter negativno vpliva na njihov obstoj. Propadle naj bi tiste dimnikarske družbe, ki se bodo morale zaradi svoje obveznosti zagotavljanja storitev prevažati k bolj oddaljenim uporabnikom, ker so jim geografsko najbližje, in ki s plačilom za storitve ne bodo mogle pokriti stroškov. O sorazmernosti je mogoče govoriti zgolj glede določanja cene za potne stroške za bolj oddaljene uporabnike. Določanje najvišje cene za vse storitve in vse uporabnike naj bi bilo preveč invazivno, negativne posledice pa večje od pozitivnih rezultatov. Pobudniki zatrjujejo, da naj bi bil peti odstavek 19. člena ZDimS, ki določa, da najvišjo ceno izvajanja storitev iz drugega odstavka istega člena določa Vlada, tudi nejasen, ker naj ne bi bilo jasno, na kaj se najvišja cena nanaša.

ZDimS naj bi dopuščal možnost, da se določeno delo opravlja manj časa od normativa, delo, ki je daljše od normativa, pa preide v breme izvajalca dimnikarske službe, kar naj bi bilo neuravnoteženo in neargumentirano. Pravilnik naj bi izkoriščal nejasnost ZDimS, s tem ko določa, da so normativni časi hkrati maksimalni časi, čeprav naj tega ZDimS ne bi določal. Pobudniki opozarjajo, da je najvišja dopustna cena storitve v letu 2017 v večini primerov nižja kot leta 2006, ko je bil v okviru državne gospodarske javne službe določen prvi cenik, ali pa le dosega cene storitev iz leta 2006. Cenik kot priloga Pravilnika naj ne bi vseboval nekaterih storitev, ki jih je dimnikar dolžan izvesti v skladu z ZDimS in ki jih naj ne bi bilo mogoče vključevati v 20-minutni letni normativ za delo z evidencami in administrativnimi postopki. (Glej opombo 1) Te stroške, ki nastanejo z administrativnim delom, naj bi Pravilnik samovoljno in brez pravne podlage preložil na dimnikarske družbe. To naj bi omogočala protiustavna določba ZDimS. Za pobudnike je sporno, da se delo po porabljenem času pri uporabniku za večino dimnikarskih storitev obračunava po 10-minutnih intervalih, v primerljivih dejavnostih pa po urah oziroma začetih urah. V porabljeni čas pa naj poleg tega ne bi bila vključena čas, porabljen za pot, in čas, porabljen za pripravo zapisnikov. Porabljeni čas naj bi se meril na tako omejevalen in tog način, da naj bi bilo to v nasprotju s tržnim delovanjem subjektov. Cenik naj ne bi določal posebnih postavk za kurilne naprave nad 50 kW, temveč naj bi se storitve obračunavale po času, porabljenem pri uporabniku. Tretji odstavek 19. člena ZDimS določa, da morajo biti potni stroški, med katere se šteje tudi čas zaposlenega na poti, že vključeni v končne zneske, vendar naj tega Pravilnik ne bi upošteval (pobudniki se sklicujejo na že omenjeno študijo); s tem naj bi potne stroške in čas na poti brez nadomestila preložil na dimnikarske družbe. Omenjena študija se do stroškov z evidencami in administrativnimi postopki ne opredeli, zato ni znano, na kakšen način je Ministrstvo za okolje in prostor določilo letni pavšal 20 minut na uporabnika.

Deveti odstavek 7. člena ZDimS, ki dimnikarske družbe obvezuje, da opravljajo dimnikarske storitve tudi ob nepredvidenih okoliščinah, nastalih zaradi višje sile, je po zatrjevanju pobudnikov v neskladju s svobodno gospodarsko pobudo (74. členom Ustave) in 67. členom Ustave. Določba naj bi bila prepis prvega odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 57/11 – v nadaljevanju ZGJS), vendar pobudniki menijo, da so te obveznosti pripisljive le koncesijskemu sistemu, ne pa tržnemu licenčnemu, v katerem si vsak uporabnik sam izbere svojega izvajalca. Predlagatelj zakona naj ne bi izkazal in obrazložil razlogov za naložitev te obveznosti (ki naj bi bila značilna za koncesijski sistem), ki posega v pravice dimnikarskih družb. Položaj naj bi bil neuravnotežen v škodo dimnikarskih družb, saj morajo obvezno zagotavljati storitve oddaljenim uporabnikom (če so jim geografsko najbližje) in v primeru višje sile. Izpodbijana določba naj bi bila tudi nejasna, saj ni jasno, kakšen je okvir objektivnih možnosti, ki preko razumne meje onemogoča opravljanje dimnikarskih storitev v primeru višje sile. V koncesijskem sistemu bi bila opredelitev te obveznosti stvar natančnejše ureditve v koncesijski pogodbi. Poleg tega je obveznost zagotavljanja storitev v primeru višje sile pri gospodarskih javnih službah vključena v plačilo izvajalcu na podlagi koncesije, kar pa naj bi ZDimS zaradi omejitve najvišje višine plačila onemogočal. Izpodbijana obveznost naj bi bila nedopustna, ker naj ukrep ne bi bil primeren in sorazmeren za tržni sistem. Obveznost izvajanja storitev v primeru višje sile brez možnosti zaračunavanja takšnih storitev naj ne bi bil primeren ukrep. Zagotovitev dežurstva pomeni dodatne stroške za dimnikarsko družbo (višje plačilo po kolektivni pogodbi za komunalne dejavnosti), kar pa naj v Pravilniku ali v drugem predpisu ne bi bilo predvideno. Tudi deseti odstavek 7. člena ZDimS, ki dimnikarski družbi nalaga dolžnost opraviti dimnikarske storitve, če je uporabniku najbližja in jo je uporabnik izbral, naj bi bil v neskladju s 74. in 67. členom Ustave. Ta določba naj bi dimnikarske družbe silila v dodatno zaposlovanje in v poslovanje s strankami, s katerimi ne želijo poslovati in od katerih ni mogoče pričakovati plačila za opravljene storitve. Ukrep naj ne bi bil dopusten, saj naj ne bi bil jasen cilj, ki ga ukrep zasleduje. Pobudniki menijo, da niti varstvo okolja ni ustrezen cilj, saj naj bi bili vsi izvajalci dimnikarskih storitev ustrezno usposobljeni za izvajanje storitev. Ukrep naj ne bi bil nujen, primeren in sorazmeren.

Pobudniki zatrjujejo tudi neskladnost devetega in desetega odstavka 33. člena ZDimS, ki določata višino cene dimnikarskih storitev v prehodnem obdobju, s 74. členom Ustave, pri čemer se smiselno sklicujejo na navedbe glede protiustavnosti 19. člena ZDimS. Opozarjajo, da je bila najvišja cena storitev v prehodnem obdobju še nižja. Čeprav navedeni določbi nista več v veljavi, naj bi se učinki in vplivi tako določene cene v prehodnem obdobju pri dimnikarskih družbah še vedno poznali.

Pobudniki navajajo še, da naj bi bila prvi in tretji odstavek 15. člena ZDimS neskladna z drugimi določbami ZDimS in nalogami inšpekcijskih organov. Navedeni določbi naj bi imeli negativne posledice na ohranjanje zdravega življenjskega okolja, ki ga zagotavlja 72. člen Ustave. Po tretjem odstavku 15. člena ZDimS naj bi pristojna inšpekcija ugotavljala, ali so ugotovljene nepravilnosti in predlagani ukrepi dimnikarske družbe sploh utemeljeni, česar naj inšpekcijske službe ne bi mogle ugotavljati, ker naj ne bi imele (zadosti) strokovno usposobljenih oseb. Obveznost iz tretjega odstavka 15. člena ZDimS naj bi bila neskladna s prvim odstavkom istega člena, po katerem dimnikarska družba uporabniku zgolj predlaga izvedbo določenih ukrepov. Če ugotovljene nepravilnosti po preteku roka niso izvedene, dimnikar o tem obvesti inšpekcijo, ki nato odloči o pravilnosti predlaganega ukrepa in naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti (na podlagi 7. točke prvega odstavka 18. člena ZDimS). Tako naj bi bilo očitno, da dimnikarska družba ne more naložiti obvezne odprave ugotovljenih nepravilnosti. Glede na to, da ukrepi dimnikarske družbe za uporabnike niso obvezujoči, naj bi šlo za nesorazmeren poseg v delovanje dimnikarskih družb. Pobudniki hkrati opozarjajo, da so celotni stroški v zvezi z obvestili inšpekcijski službi zaradi neupoštevanja predlogov dimnikarske družbe prevaljeni na dimnikarske družbe, kar je v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo. To pa je tudi v nasprotju z načelom onesnaževalec plača iz 110.a člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 158/20 – v nadaljevanju ZVO-1). Pobudniki hkrati očitajo, da navedeni določbi neenako obravnavata enaka dejanska stanja, in sicer kadar dimnikar ob pregledu kurilne naprave izda pozitivno ali negativno mnenje. Členu 27 ZDimS, ki določa inšpekcijski nadzor, očitajo, da je nedoločen in ne zagotavlja pravne varnosti v postopku nadzora. Trdijo, da ZDimS pozna le običajni inšpekcijski postopek, ne pa postopka strokovnega nadzora nad izvajanjem dimnikarskih storitev.

Pobudniki nadalje izražajo nestrinjanje s tretjo alinejo 16. člena ZDimS, ker naj bi onemogočala izkoriščanje znanja (strokovnosti) dimnikarja in dimnikarske družbe za pridobivanje poslovne koristi. Določba naj bi bila v nasprotju z naravo njihovega dela, ki vključuje tudi svetovanje (primerjaj peti odstavek 13. člena ZDimS), zato naj bi bili primorani svetovanje opravljati brezplačno. Pobudniki opozarjajo, da je po Pravilniku normiran čas svetovanja le 7 minut. Kljub nizkemu plačilu (za 7 minut dela znaša cena 3,85 EUR brez DDV) pa naj bi se dimnikar izpostavil morebitni odgovornosti za napako, zato naj bi določba omejevala in kršila 74. člen Ustave. Nejasno naj bi bilo, kakšen cilj naj bi zasledovala navedena določba. Prav tako naj ukrep ne bi bil nujen, primeren in sorazmeren. Izpodbijanima petemu in sedmemu odstavku 33. člena ZDimS, ki uporabniku nalagata, naj izbere dimnikarsko družbo do 30. 6. 2017, sicer se šteje, da je izbral izvajalca, ki je na dan 31. 12. 2016 opravljal obvezno gospodarsko javno službo na območju, na katerem je dimnikarska naprava, očitajo, da dimnikarskim družbam ne zagotavljata pravne varnosti, saj ne omogočata, da bi spoznale, kolikšen bo njihov obseg dela po 30. 6. 2017 (sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-285/94 z dne 30. 3. 1995, Uradni list RS, št. 20/95, in OdlUS IV, 30), in jim ne omogočata, da bi se nanj ustrezno pripravile. Uporabniku naj bi dajala pravico do izbire, vendar naj mu ne bi nalagala obveznosti, da o tem obvesti dosedanjega izvajalca dimnikarskih storitev. Takšen postopek izbire in menjave dimnikarske družbe brez obveznosti obveščanja naj bi bil neprimeren in nesorazmeren poseg v 67. in 74. člen Ustave. Izpodbijani 6. člen ZDimS, ki zahteva, da so dimnikarske storitve uporabnikom dostopne vse leto, naj bi posegal v pravico do dopusta in bolniškega staleža izvajalcev dimnikarskih storitev, ker naj bi jih silil, da najdejo nadomestne izvajalce za ta čas. Prav tako naj bi navedena določba posegala v svobodno gospodarsko pobudo dimnikarskih družb, ker naj bi morali vse dimnikarske storitve zagotavljati vse leto, tudi ob praznikih in dela prostih dnevih.

Pobudniki se prav tako ne strinjajo še z nekaterimi drugimi določbami ZDimS, opozarjajo na pomanjkljivosti posameznih določb in podajajo predloge, kako bi morala biti posamezna vprašanja v zakonu urejena, vendar jih s pobudo ne izpodbijajo. Pobudniki Ustavnemu sodišču predlagajo, naj razveljavi celoten ZDimS, podrejeno pa predlagajo razveljavitev izpodbijanih določb.

Državni zbor v odgovoru opozarja, da ima pobudnica OZS statusno obliko zbornice, pri čemer naj ne bi izkazala, da izpodbijane določbe neposredno posegajo v njene pravice in pravni položaj. Pravni interes za pobudo, ki jo vlaga v imenu svojih članov, naj prav tako ne bi bil izkazan.

Državni zbor zavrača trditve pobudnikov, da izpodbijane določbe kršijo 74. člen Ustave. Pojasnjuje, da Ustava v 74. členu zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, vendar to ne pomeni, da je uveljavljeno povsem svobodno ravnanje tako pri ustanavljanju gospodarskih subjektov kot pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Poudarja, da ima kot zakonodajalec pooblastilo, da uredi način izvrševanja pravice iz prvega odstavka 74. člena Ustave tudi, ko gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, hkrati pa lahko določene oblike podjetništva tudi omeji skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, saj Ustava izrecno prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Meni, da javna korist zakonodajalcu nalaga, da oblikuje gospodarsko politiko na posameznih področjih družbenega življenja, in ga pooblašča za sprejetje ukrepov, s katerimi lahko zagotovi uresničitev te politike. Prav s tem pa naj bi bilo zakonodajalcu prepuščeno široko polje presoje pri vrsti ukrepov ekonomske politike. Poleg tega naj bi bila z Ustavo zagotovljena podjetniška svoboda gospodarskih subjektov omejena tudi s socialnimi načeli. Navedena izhodišča naj bi narekovala zadržanost Ustavnega sodišča pri presoji zakonskih ukrepov, s katerimi zakonodajalec udejanja ekonomsko in socialno politiko, ne le ko gre za način uresničevanja, temveč tudi ko gre za presojo dopustnosti njenih omejitev. Državni zbor poudarja, da ko Ustavno sodišče ocenjuje skladnost posega v pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave, presoja le, ali je ob izkazani javni koristi poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Navaja, da Ustavno sodišče pri presoji, ali posamezna ureditev pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude ali pa gre že za njeno omejitev, upošteva, kako močno predpis oži polje podjetniškega udejstvovanja. Navaja, da gre pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti za določanje načina uresničevanja pravice lahko le tedaj, ko ima pogoj oziroma ukrep realno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano dejavnostjo, zlasti ko odvrača ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja konkretne dejavnosti; kadar pa omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev, gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo.

Državni zbor pojasnjuje, da je bilo po prejšnji ureditvi izvajanje dimnikarskih storitev predmet obvezne državne gospodarske javne službe, a je bila ta konec leta 2013 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 92/13 – v nadaljevanju ZVO-1F) ukinjena; z ZDimS pa je bil uveden licenčni sistem izvajanja dimnikarskih storitev. Poudarja, da nobena gospodarska dejavnost ni javna služba sama po sebi, temveč to postane s trenutkom njene vzpostavitve. Meni, da je v presoji zakonodajalca, ali stanje na posameznem področju zahteva za izvajanje določene dejavnosti javnopravni režim javne službe ali pa za zasledovanje javne koristi zadošča tržni sistem z dopustnimi omejitvami izvrševanja dejavnosti. Pri tem se sklicuje na dolžnost zakonodajalca, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Veljavna ureditev opravljanja dimnikarskih storitev naj bi temeljila na oceni Vlade, da zaradi cilja varstva okolja, varovanja zdravja in premoženja ljudi, požarne varnosti in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav opravljanje dimnikarskih storitev ne more biti v celoti prepuščeno trgu, temveč je potrebna regulacija tega trga. Pri tem naj bi bilo navedene cilje, ki pomenijo javno korist, mogoče doseči z uvedbo licenčnega sistema, ki uvaja možnost proste izbire izvajalca dimnikarskih storitev in možnost vstopa novih subjektov na trg dimnikarskih storitev. Državni zbor se sklicuje na mnenje Vlade, da je stopnja ozaveščenosti uporabnikov na relativno nizki ravni, zato je potrebna regulacija teh storitev, ki bo zagotovila učinkovito in redno izvajanje dimnikarskih storitev na vseh malih kurilnih napravah. Šlo naj bi za relativno majhne omejitve z vidika prostega delovanja trga nasproti pomembnemu omejevanju nepopravljive škode, ki bi v nasprotnem primeru lahko nastala. Državni zbor navaja, da se licenčni sistem od preteklega koncesijskega sistema razlikuje na več načinov, predvsem z možnostjo proste izbire dimnikarske družbe in konkurence med izvajalci, kar pripomore k cenovni konkurenčnosti storitev, saj cene ne bodo vnaprej določene, temveč jih bodo izvajalci v okviru maksimiranih cen tudi zniževali. Izpostavlja, da licenčni sistem prinaša prednosti tudi za dimnikarske družbe, ki niso več omejene na koncesijska območja.

Državni zbor meni, da izpodbijana ureditev oblikovanja cene dimnikarskih storitev v 19. členu ZDimS temelji na drugem odstavku 74. členu Ustave, iz katerega izhaja dolžnost zakonodajalca, da normativno uredi pogoje in način opravljanja gospodarske dejavnosti, če to zahteva javna korist, ki naj bi bila nedvomno izkazana. Iz razlogov javne koristi naj bi bila določena tudi obvezna izvedba dimnikarskih storitev na malih kurilnih napravah. Navedeno naj bi po oceni, ki temelji na dosedanjih izkušnjah, lahko privedlo do velikih odstopanj pri zaračunanih cenah glede na lokacijo uporabnika. Zaradi zakonske obveznosti izvedbe dimnikarskih storitev naj bi bilo ustrezno, da se tudi cena ureja na način najvišje dovoljene cene na urno postavko, pri čemer naj bi izhajali iz načela varstva potrošnika, ki kot šibkejša stranka potrebuje posebno varstvo. Nujna naj bi bila dostopnost cene, da se omogoči izpolnitev zakonske obveznosti, ki je določena zaradi varstva uporabnikov kot tudi zdravja in premoženja drugih ljudi, požarne varnosti, varstva okolja ter energetske učinkovitosti. Zakonska ureditev oblikovanja cene in ureditev najvišje dovoljene cene naj bi bili nedvomno v javno korist. Državni zbor meni, da iz utemeljitve pobudnikov ne izhaja, da bi izpodbijana ureditev pomenila tako intenzivno zožitev podjetniške svobode, da bi šlo za nesorazmeren poseg. Ureditev naj bi določala le zakonski okvir oblikovanja cene, zato naj bi dopuščala dovolj prostora za prilagajanje cene konkretnim pogodbenim razmerjem. Z določitvijo obvezne izvedbe dimnikarskih storitev pa naj bi se zagotavljalo povpraševanje po teh storitvah. Poudarjena javna korist naj bi utemeljevala tudi ureditev nekaterih drugih vidikov načina izvajanja dimnikarskih dejavnosti: celoletne dostopnosti storitev po 6. členu ZDimS, dostopnosti storitev ob nepredvidenih okoliščinah, nastalih zaradi višje sile, po devetem odstavku 7. člena ZDimS (pri čemer se upošteva sorazmernost) in obveznosti opraviti dimnikarske storitve uporabniku, če je dimnikarska družba geografsko najbližja in jo je uporabnik k temu pozval po desetem odstavku 7. člena ZDimS. Tudi pri obveznostih dimnikarja po prvem odstavku 15. člena ZDimS naj bi šlo za obveznosti, ki sodijo v okvir določanja načina izvrševanja dimnikarskih storitev, ki ga utemeljuje javna korist. Tretji odstavek 15. člena ZDimS po mnenju Državnega zbora ne učinkuje neposredno, saj je obveznost povrnitve stroškov stvar konkretnega inšpekcijskega postopka, zato pravni interes za pobudo še ni izkazan. Iz navedb pobudnikov naj ne bi bilo mogoče izpeljati neskladja tretje alineje 16. člena ZDimS z Ustavo, ki po vsebini pomeni le izpeljavo načela skrbnosti dobrega strokovnjaka ter načela vestnosti in poštenja. Pobudniki naj bi petemu in sedmemu odstavku 33. člena ZDimS, ki predstavljata prehodno ureditev, le pavšalno očitali neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo. Državni zbor opozarja, da načelo pravne varnosti ne zagotavlja nespremenljivosti pravne ureditve ter da mora biti čas ustrezno dolg, da se naslovljenci pravnih norm lahko prilagodijo na spremenjene razmere. Sprememba zakonske ureditve na področju dimnikarskih storitev naj bi bila predvidljiva in začrtana s sprejetjem odločitve o ukinitvi javnopravnega režima javne službe z ZVO-1F v letu 2013. Nato naj bi bila zaradi zagotovitve dovolj dolgega prehodnega obdobja prejšnja ureditev podaljšana do konca leta 2015 in kasneje do konca leta 2016. Zato naj bi bilo z izpodbijanimi določbami ZDimS zagotovljeno dovolj dolgo prehodno obdobje za prilagoditev novi normativni ureditvi. V javnem interesu pa naj bi bilo, da se ob spremembi veljavnega sistema nov sistem čim bolj celovito in čim bolj popolno uveljavi. Nasprotna udeleženka meni, da je pobuda tudi glede izpodbijanih devetega in desetega odstavka 33. člena ZDimS, ki urejata oblikovanje cene za dimnikarske storitve in najvišje dovoljene cene v prehodnem obdobju, neutemeljena, kar naj bi izhajalo že iz neutemeljenosti pobude glede izpodbijanega 19. člena ZDimS.

Državni zbor ocenjuje, da izpodbijana ureditev ostaja v mejah načina uresničevanja svobodne podjetniške pobude oziroma ne posega nesorazmerno v svobodno gospodarsko pobudo. Zato meni, da so očitki pobudnikov neutemeljeni in da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo.

Mnenje je podala Vlada, ki pojasnjuje, da ZDimS dimnikarsko dejavnost ureja kot regulirano dejavnost, ker ne more biti prepuščena prostemu trgu. Vlada navaja, da je tudi v več državah članicah Evropske unije (nadaljevanju EU) izvajanje dimnikarskih storitev regulirana dejavnost. Po mnenju Vlade potreba po regulaciji izhaja iz ciljev ZDimS na področju varstva okolja, življenja, zdravja in premoženja. Eden od ciljev naj bi bil uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave, saj je izvajanje ZDimS pomembno za zagotavljanje kakovosti zraka. Vlada opozarja, da je delovanje malih kurilnih naprav povezano z znatnimi vplivi na okolje, pri čemer izstopajo visoke emisije delcev. Kar dvotretjinski delež v skupnih izpustih delcev naj bi bil posledica močno razširjene uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah gospodinjstev, zato naj bi bil potreben nadzor nad malimi kurilnimi napravami. Kadar so male kurilne naprave nameščene v bivalnih prostorih, pa lahko njihovo neustrezno delovanje pomeni tudi grožnjo za zdravje in življenje ljudi. Vlada meni, da je ureditev ustrezna tudi z vidika načela sorazmernosti in da je cilje mogoče doseči z izvedbo ukrepov v obliki in obsegu, ki ju določa ZDimS. Če dimnikarske storitve ne bi bile regulirane, bi to lahko znatno vplivalo na zagotovitev varnosti in zdravja ljudi, varnosti premoženja, energetske učinkovitosti in kakovosti zraka. Vlada zatrjuje, da licenčni sistem prek sistema dodeljevanja licenc in dovoljenj regulira dimnikarsko dejavnost v minimalnem obsegu, kolikor je to utemeljeno zaradi zagotovitev ciljev ZDimS. Po mnenju Vlade se z ZDimS predpisuje le način uresničevanja pravice iz prvega odstavka 74. člena Ustave in torej ne gre za poseg. Mnenja je, da ZGJS ureja sistem gospodarskih javnih služb, vendar pa se je zakonodajalec odločil za reguliranje dejavnosti tudi na nekaterih drugih področjih (odvetništvo, revidiranje, tehnični pregledi motornih vozil). V zvezi z naloženimi obveznostmi, za katere pobudniki trdijo, da jih izvajalec v tržnem sistemu ni dolžan izvajati, Vlada poudarja, da gre za regulirano tržno dejavnost. Meni, da izvajalci dimnikarskih storitev niso dolžni izvajati, saj k opravljanju te dejavnosti niso prisiljeni. Če se za izvajanje te dejavnosti odločijo, pa naj bi zanje veljali določeni pogoji in pravila. Vlada navaja, da so v obrazložitvi predloga ZDimS podrobno utemeljeni razlogi za poseg pri določitvi cene dimnikarskih storitev in s tem omejitvi svobodne gospodarske pobude. Sklicuje se na podobno ureditev določitve cene storitev za tehnične preglede vozil. Po mnenju Vlade je pomembno, da so dimnikarske storitve za uporabnike obvezne, kar za večino storitev, ki so dejansko tržne, ne velja. Navaja, da sta ozaveščenost in odgovornost uporabnikov dimnikarskih storitev na relativno nizki ravni in da ti še niso ozavestili, da so dimnikarske storitve nujne in neobhodno potrebne za njihovo in splošno varnost. Veljaven sistem dimnikarskih storitev naj bi se preko določitve najvišje cene dimnikarskih storitev osredotočal na vprašanje cenovne dostopnosti teh storitev. Pri regulaciji cen naj bi imeli v uvidu, da je bila stopnja tveganja revščine leta 2004 v Republiki Sloveniji visoka (14,5-odstotna), pri čemer ravno revnejši prebivalci pretežno uporabljajo kurilne naprave na trdo gorivo, ki povzročajo največ požarov, zato naj bi bila maksimizacija cen nujno potrebna zaradi dostopnosti storitev. Najvišja cena naj bi bila uvedena predvsem zato, ker so dimnikarske storitve za uporabnike obvezne. Po mnenju Vlade naj bi obveznost storitve lahko privedla do večjih odstopanj v zaračunanih zneskih za opravljene dimnikarske storitve v prehodnem obdobju, ko ponudnikov storitev še ne bi bilo dovolj, in med kurilno sezono, ko se izvaja večji del teh storitev. Zato naj bi navedeni ukrep ščitil predvsem socialno šibke uporabnike, ki bi jih morebitno večje nihanje cen med letom in ob uveljavitvi zakona najbolj prizadelo. Uporabnik naj bi imel možnost vnaprej primerjati cene med različnimi dimnikarskimi družbami in izbrati dimnikarsko družbo, ki ne zaračunava najvišje cene. S tem naj bi uporabniki izvajalce silili v cenovno konkurenco, kar potiska cene navzdol. Vlada zatrjuje, da ukrepi ZDimS (oblika cenika, prosta izbira in časovni normativi) vplivajo na večjo cenovno konkurenco. Zato po mnenju Vlade ukrep določanja najvišje cene ne pomeni pretiranega posega v svobodno gospodarsko pobudo. Pojasnjuje, da je bila izpodbijana najvišja dovoljena cena 33,00 EUR/uro določena ob upoštevanju povprečne cene informativnih in priporočenih cen OZS v sorodnih panogah (30,03 EUR/uro), povečane za skoraj 10 % (kot dodatek zaradi obveznosti po devetem in desetem odstavku 7. člena ZDimS in ker se določa najvišja cena). Vlada trdi, da so najvišje določene cene nad stroškovnimi cenami, saj bi v nasprotnem primeru število dimnikarskih družb upadalo. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-243/96 z dne 17. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 70/98, in OdlUS VII, 159), po katerem načelo svobodne gospodarske pobude zagotavlja subjektom veliko svobode, da pa hkrati nalaga državi skrb za spremljanje tržne igre in dolžnost zagotavljanja ravnovesja med svobodo in socialnimi načeli. Vlada pojasnjuje, da so razlogi za prehod dimnikarskih storitev iz sistema obvezne državne gospodarske javne službe v okviru koncesijskega sistema v licenčni sistem v predlogu ZDimS jasno navedeni, zato se ne strinja s pobudniki, da naj bi bili razlogi nejasni in nerazumljivi.

Vlada se ne strinja s pobudniki, da tretja alineja 16. člena ZDimS pomeni poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Iz njihovih navedb naj bi izhajalo, da so nezadovoljni, ker svetovanja ne morejo posebej zaračunavati. Po 13. členu ZDimS dimnikar informira uporabnika dimnikarskih storitev in mu svetuje glede izbire, vzdrževanja in uporabe malih kurilnih naprav. Navedena naloga naj bi bila po Pravilniku tudi cenovno ovrednotena in časovno omejena. Izpodbijana določba naj tako ne bi izključevala možnosti, da dimnikarska družba sklepa svetovalne pogodbe na trgu, ki se nanašajo na projektiranje in vgradnjo novih kurilnic, dimovodov, prezračevalnih in kurilnih naprav in podobno. Po mnenju Vlade so navedbe pobudnikov glede 6. člena ZDimS, ki zagotavlja dostopnost dimnikarskih storitev skozi vse leto, same s seboj v nasprotju. Pobudniki naj bi izhajali iz zmotne predpostavke, da gre za neregulirano tržno dejavnost. Pobudniki naj bi priznavali, da so tudi v prejšnjem sistemu dimnikarske storitve izvajali skozi vse leto, z izjemo dveh mesecev, ko so se opravljala le najnujnejša dela na terenu. Navedena določba naj bi uporabnikom zagotavljala dostopnost dimnikarskih storitev skozi vse leto, vendar pa naj ne bi določala, da morajo biti dimnikarske storitve enakomerno razporejene skozi vse leto. Termin opravljanja storitve naj bi bila stvar dogovora med uporabnikom in dimnikarsko družbo, zato ta določba dimnikarskim družbam naj ne bi onemogočala spoštovanja pravic po delovnopravni zakonodaji. Tudi pri izpodbijanih devetem in desetem odstavku 7. člena ZDimS naj bi pobudniki izhajali iz zmotne predpostavke, da gre za neregulirano tržno dejavnost. Vlada pojasnjuje namen devetega odstavka 7. člena ZDimS (o opravljanju dimnikarskih storitev v nepredvidenih okoliščinah zaradi višje sile), to je zagotoviti izvajanje dimnikarskih storitev za uporabnike, kadar bi nemožnost varne uporabe male kurilne naprave zanje lahko pomenila oteženo ali ogroženo bivanje. Izpodbijani deseti odstavek 7. člena ZDimS naj bi preprečil, da si uporabnik zaradi oddaljenosti ali težje dostopnosti ne bi mogel zagotoviti dimnikarskih storitev. Vlada se ne strinja z očitki pobudnikov glede prvega in tretjega odstavka 15. člena ZDimS, da bo celoten strošek za izvedbo obvestil inšpekcijski službi zaradi neupoštevanja danih predlogov v celoti prevaljen na dimnikarsko družbo. Navaja, da mora dimnikar v okviru rednega pregleda uporabniku nuditi strokovno svetovanje in pomoč, kar je v Pravilniku tudi cenovno ovrednoteno na način najvišje cene. Podobno naj bi veljalo za preverjanje izvedbe ukrepov, ki so uporabniku naloženi, kar naj bi sodilo v okviru izvedbe izrednega pregleda, ki je v Pravilniku ovrednoten na enak način. Vlada se ne strinja s pobudniki, da naj bi bil tretji odstavek 15. člena ZDimS, ki določa povrnitev nastalih stroškov, če bi se ukrepi dimnikarja izkazali za neutemeljene, neprimeren. Meni, da gre za pomembno varovalko, ki uporabnike dimnikarskih storitev ščiti pred nerazumnimi in pretiranimi predlogi dimnikarja, saj so stroški odprave nepravilnosti na malih kurilnih napravah lahko veliki, zato mora biti predlog dimnikarja tehten, skrbno premišljen, ustrezen, sorazmeren in strokoven. Vlada tudi meni, da je ureditev, da dimnikarji uporabnikom dimnikarskih storitev le predlagajo ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, smotrna in pravilna in da ukrepe uporabniku naloži le inšpekcija. Za to naj bi bila inšpekcija strokovno usposobljena in ima za izdajo odločb potrebna znanja in pristojnost. Vlada meni, da pripombe pobudnikov na peti in sedmi odstavek 33. člena ZDimS glede nepotrebne rezervacije terminov pri uporabnikih v prehodnem obdobju (s čimer naj bi pobudniki izgubljali čas in si povzročali nepovrnjene potne stroške) kažejo na nerazumevanje sistema, da se storitve opravijo v času, kot se dogovorita uporabnik in dimnikarska družba. Vlada pojasnjuje, da obličnost izbire ni bila umaknjena iz neznanih razlogov (s tem naj bi bili pobudniki seznanjeni na srečanjih in predstavitvah), temveč zato, ker bi pomenila dodatno administrativno breme in nevarnost, da bi uporabniki zaradi nerazumevanja tematike in posledic podpis izbire zavrnili. Vlada poudarja, da načrtovanje poslovnega vedenja dimnikarskih družb v prehodnem obdobju gotovo ni obveznost države. Glede devetega in desetega odstavka 33. člena ZDimS Vlada navaja, da je bila najvišja cena uvedena zato, ker so za uporabnike storitve obvezne, kar bi lahko privedlo do večjih odstopanj pri zaračunanih zneskih v prehodnem obdobju, ko ponudnikov storitev še ni bilo dovolj. S tem naj bi bili uporabniki zaščiteni pred morebitnim dvigom cen v prehodnem obdobju. Najvišja cena naj bi bila določena na ravni cene, ki je veljala v koncesijskem sistemu. Glede na to, da se je število dimnikarskih družb močno povečalo, Vlada meni, da ukrep dejansko ni pomenil prekomernega posega v načelo svobodne gospodarske pobude. Glede na navedeno Vlada zaključuje, da izpodbijane določbe ZDimS niso v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročilo pobudnikom. Ti v obsežnem odgovoru na mnenje Vlade trdijo, da slednja ne odgovarja na konkretne in natančno opisane posege v njihove pravice. Prav tako naj odgovorov na navedbe pobudnikov ne bi bilo mogoče najti v uvodu k predlogu ZDimS. Zato naj mnenje Vlade ne bi omajalo utemeljitve, da posegi v pravico do svobodne gospodarske pobudo niso utemeljeni in da ne prestanejo strogega testa sorazmernosti. Mnenje Vlade naj bi se predvsem ukvarjalo z dejstvi, da utemeljitve pobudnikov ne držijo, manj pa z ustavnopravnim utemeljevanjem. Pobudniki pravijo, da navedbe Vlade o nujnosti omejevanja zgolj zato, ker so dimnikarske storitve obvezne, v ničemer ne podkrepijo razloga za določitev najvišje cene. Argumentov za omejevanje cene v vzpostavljenem tržnem sistemu opravljanja dimnikarskih storitev naj Vlada ne bi navajala, kaj šele, da bi izkazala, da poseg prestane test sorazmernosti. Pobudniki poudarjajo, da so za doseganje ciljev v javnem interesu ključne kakovostne dimnikarske storitve, z omejevanjem cene navzgor pa se izrazito omejuje kakovost storitev, saj so storitve lahko samo toliko kakovostne, kolikor to dopušča najvišja cena. Menijo, da cenejše storitve brez izjeme in po logiki stvari pomenijo slabšo kakovost storitev. Glede navajanja Vlade, da je najvišjo ceno storitev treba določiti zaradi zagotavljanja dimnikarskih storitev pri socialno najšibkejših uporabnikih, opozarjajo, da se z omejevanjem cene ne sme prenašati bremen socialne države na zasebne družbe, razen če se jim na drug način zagotovi ustrezno nadomestilo. Država naj bi vzpostavila stanje, v katerem ni pomembna kakovost, pač pa samo čim nižja cena, vse na račun neizpolnjevanja ciljev iz 2. člena ZDimS ter uničevanja dimnikarske stroke. Pobudniki v odgovoru na odgovor Državnega zbora navajajo, da Državni zbor argumente ustavnosti vzpostavljenega sistema gradi na obstoju javne koristi po izvedbi dimnikarskih storitev, zaradi česar naj bi bili dopustni vsakršni posegi v svobodno gospodarsko pobudo. Pobudniki navajajo, da Državni zbor zavaja, ko trdi, da pobudniki niso navedli razlogov, ki izkazujejo intenzivno zožitev podjetniške svobode in nesorazmernost posega v svobodno gospodarsko pobudo. Pravijo, da so v pobudi in v odgovoru na mnenje Vlade jasno navedli posledice, ki jih uvedba novega sistema na trgu povzroča dimnikarskim družbam, ki želijo delo opravljati kakovostno, in posledice, ki jih takšen poseg in tekmovanje s cenami navzdol imata za varstvo okolja, požarno varnost, kakovost zraka, zdravje in premoženje ljudi ter energetsko učinkovitost. Pobudniki navajajo, da Državni zbor ni predstavil nobenega pravnega argumenta, ki bi utemeljeval, da je v vzpostavljenem tržnem sistemu potrebno še dodatno omejevanje dimnikarskih družb pri njihovem načinu nastopanja na trgu in da se z vzpostavitvijo sistema, ki sili cene navzdol, lahko zagotavlja uspešno, kakovostno in strokovno varstvo premoženja, okolja, zdravja in življenja ljudi ter ostalih ciljev ZDimS, zaradi česar naj bi bil uveljavljeni sistem neustrezen in naj bi prekomerno posegal v pravice pobudnikov.

Vsi pobudniki (razen pobudnice OZS, (Glej opombo 2) dveh samostojnih podjetnikov, ki sta medtem prenehala opravljati dejavnost, (Glej opombo 3) ter pobudnice družbe Dimnikarstvo Dovrtel, d. o. o., Kranj, ki ni več vpisana v evidenco dimnikarskih družb (Glej opombo 4)) so dimnikarske družbe, torej gospodarske družbe in samostojni podjetniki, ki na podlagi dovoljenja opravljajo dimnikarske storitve po ZDimS kot gospodarsko dejavnost in so vpisani v evidenco dimnikarskih družb (Glej opombo 5) (primerjaj 2. točko 3. člena ZDimS).

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Če predpis ne učinkuje neposredno, se po ustaljeni ustavnosodni presoji pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Ker pobudo vlaga več pobudnikov skupaj, za izpolnjenost pogoja pravnega interesa za vsebinsko presojo posamične določbe ZDimS zadošča, da pravni interes za presojo posamezne izpodbijane določbe izkaže (vsaj) en pobudnik.

Kot izhaja iz poslovnega registra, sta pobudnika samostojna podjetnika Samo Pavlič, s. p., in Slavko Pirih, s. p. (ki sta kot dimnikarski družbi opravljala dimnikarske storitve), prenehala opravljati dejavnost. Ker omenjeni osebi ne opravljata več pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnika, (Glej opombo 6) nimata več pravnega interesa za izpodbijanje določb ZDimS, ki se nanašajo na opravljanje dimnikarskih storitev. Prav tako pravnega interesa za obravnavano pobudo nima družba Dimnikarstvo Dovrtel, d. o. o., ki ni več dimnikarska družba, saj ni več vpisana v evidenco dimnikarskih družb. (Glej opombo 7)

Pobudnica OZS, ki ima statusno obliko zbornice, ne opravlja dimnikarskih storitev. Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča imajo politične stranke, društva, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali v njihov pravni položaj. Zato za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov ali zaradi njihovih interesov ali ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan. (Glej opombo 8) Pobudnica OZS, ki je zbornica, z navedbami o posegu izpodbijane ureditve v pravice svojih članov svojega pravnega interesa torej ne more izkazati. Neposrednega posega v njene pravice, pravne interese oziroma v njen pravni položaj navedena pobudnica ne utemeljuje. Ustavno sodišče je sicer izjemoma priznalo pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena prav z namenom zagotavljanja pravic in interesov tistih skupin oseb, ki se v njih povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil. (Glej opombo 9) Vendar iz določbe Statuta OZS, na katerega se pobudnica sklicuje, ne izhaja, da bi bila navedena pobudnica ustanovljena prav z namenom, da bi v konkretnih postopkih pred državnimi organi zastopala pravice in interese svojih članov. Zato pobudnica OZS pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZDimS ni izkazala.