TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper odstavka I in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve sodbe.

Predpostavka odgovornosti RS (tožene stranke) je, da je njeno ravnanje protipravno. Protipravno bi bilo ravnanje tožene stranke, če bi bila sama ravnala tako, da bi bila kršila kakšno pravico javnopravne narave, ki jo ima tožeča stranka. Protipravnost je podana le, če tožena stranka ravna v nasprotju s kakšnim javnopravnim predpisom. Tožena stranka je v resnici kršila svoji javnopravni dolžnosti, ki sta bili določeni v drugem odstavku 10. člena Uredbe. Že revizijsko sodišče je v zadevi z opr. št. III Ips 65/2014 (r. št. 13) namreč odločilo, da je bila tožena stranka vsaj enkrat letno dolžna določiti enotne letne cene in enotne letne premije. Da tožena stranka v letu 2009 ni določila enotne letne cene in enotne letne premije, je bilo med strankama celo nesporno. Da je s tem tožena stranka sama kršila prvi odstavek 10. člena Uredbe, je očitno že ves čas. Kršila pa je tudi svojo drugo dolžnost, namreč upoštevati rast stroškov življenjskih potrebščin in temeljnega goriva (drugi odstavek 10. člena Uredbe). Kršitev te dolžnosti pa hkrati tudi opredeljuje višino škode tožeče stranke.

Skrbna oseba ne ravna v nasprotju s predpisi. Ker je tožena stranka ravnala v nasprotju z Uredbo, je hkrati ravnala krivdno, namreč malomarno.

V resnici je pomembno, kaj je zapisano v Uredbi. Ne glede na to pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker se je oprlo na Predlog Uredbe, kljub temu, da formule ni mogoče najti v sami Uredbi. Iz samega drugega odstavka 10. člena Uredbe ni mogoče sklepati, da bi pravodajalec katerikoli od obeh okoliščin pripisoval večji pomen kot drugi. Tudi ni bilo kakšnega drugega tehtnega razloga, zaradi katerega bi bilo smotrno pripisati kateri od obeh okoliščin večjo težo kot drugi. Predlog Uredbe je pravzaprav glede tega predlagal razumno formulo, ki jo je potem prvostopenjsko sodišče uporabilo pri svoji odločitvi. Razlogov proti enakemu upoštevanju (ponderiranju) rasti cen življenjskih stroškov in cen temeljnega goriva, ni navedel in jih tudi sedaj ni mogoče najti. Predlog Uredbe ni bil navzven pravno zavezujoč, seveda niti za sodišče, je pa prepričljiv iz povsem stvarnih razlogov.