TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbama zagovornikov obtoženega M. Š. se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dokaz, ki je bil pridobljen v tujini brez sodelovanja naših oblastnih organov za potrebe tujega postopka je mogoče uporabiti v našem postopku, če ima tak dokaz zakonito podlago v tujem pravu in če dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane v Ustavi RS ali v nasprotju z mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic po EKČP. Naše sodišče ne more presojati skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov, saj bi s tem poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov. Sodišču tudi ni potrebno v sodbi za vsak v tujini pridobljen dokaz posebej utemeljevati tuje zakonske podlage za pridobitev dokaza in skladnost z uveljavljenimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic in svoboščin in skladnosti tem standardom naši Ustavi, temveč bo to storilo le v primeru, če bo sodnik posumil, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z navedenimi standardi oziroma brez ustrezne zakonske podlage, posebej pa če bo stranka obrazloženo zatrjevala, da je bil dokaz nezakonito pridobljen in da ga v našem postopku ni mogoče uporabiti. V tem primeru pa bo moralo sodišče natančno preučiti problematizirano pridobitev dokaza iz tujine in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložiti v razlogih svoje odločbe.

Po določbi 355. člena ZKP sme namreč sodišče opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Po določbi 335. člena ZKP, ki je namenjena situaciji, ko priča izpoveduje, vendar se določenih dejstev ne spominja ali izpoveduje drugače kot pri prejšnjih zaslišanjih, predsednik senata po potrebi prebere prejšnjo izpovedbo priče ali le del te izpovedbe. Tudi v tem primeru je obseg branja zapisnika o prejšnji izpovedbi priče odvisen od obsega spominske luknje oziroma od dejstev, glede katerih priča izpoveduje drugače in ni odvisen od proste presoje sodnika oziroma predsednika senata. Poleg tega bi moralo sodišče dokaz z branjem zapisnikom o prejšnjih zaslišanjih izvesti tudi zaradi presoje verodostojnosti izpovedb prič.

V konkretni procesni situaciji, ko so obremenilne priče v postopku pred pravosodnimi organi v BIH pričale in na katerih izpovedbah je v odločilni meri oprta obsodilna sodba, v postopku pred našim sodiščem, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, pa navajali, da se poteka dogodka kritičnega dne ne spominjajo, pri čemer so svoje izpovedbe v BIH zanikali in tudi navajali, da so bili k takim izpovedbam nagovorjene, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti prebrati zapisnike o zaslišanju teh prič v postopku pred sodiščem v BIH. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, temveč je pričam selektivno predočalo le posamezne dele njihovih izpovedb in tako dokaz na glavni obravnavi ni bil izveden na način, kot ga zahteva zakon, oziroma v pomembni meri sploh ni bil izveden.

Ker torej sodišče ni prebralo zapisnikov o prejšnjih izpovedbah prič, pri čemer obstaja velika diskrepanca med obsegom zaslišanja prič pred pravosodnimi organi v BiH glede na izpovedbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko je sodišče le v majhni meri in selektivno pričam predočilo dele njihovih izpovedb, je kršilo določbo že citiranega 355. člena ZKP in 335. člena ZKP, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ta kršitev pa je imela vpliv na zakonitost sodbe, saj so bile kršene pravice obrambe. Sodišče obtožencu namreč ni omogočilo, da bi se na glavni obravnavi v prisotnosti obremenilnih prič, ob izostanku drugih obremenilnih dokazov, lahko celovito seznanil z njihovimi izpovedbami v prejšnjih postopkih, s tem pa so mu bile tudi kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave - enako varstvo pravic in sicer v delu glede jamstev v dokaznem postopku kot sestavnem delu navedene ustavne pravice.