TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča.

Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti.

Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.