Odločba o razveljavitvi šestega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku

655. Odločba o razveljavitvi šestega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku

Številka: U-I-473/19-18  U-I-400/20-10

Datum: 4. 2. 2021

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Okrožnega sodišča v Mariboru, na seji 4. februarja 2021

Šesti odstavek 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99) se razveljavi.

Predlagatelj je vložil tri po vsebini enake zahteve za oceno ustavnosti šestega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Pojasnjuje, da je v postopkih priznanja tuje sodne odločbe, v katerih je izdal (zdaj že pravnomočne) sklepe o prekinitvi tega postopka, naletel na primere, ko bi moral uporabiti izpodbijano zakonsko določbo, ki po njegovem prepričanju ni skladna z 22., 23. in 25. členom Ustave.

Predlagatelj navaja, da pomeni šesti odstavek 109. člena ZMZPP izjemo od splošnega pravila postopka priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe (iz tretjega odstavka 109. člena ZMZPP), po katerem se sklep o priznanju tuje sodne odločbe vroči nasprotni stranki oziroma drugim udeležencem postopka, v katerem je bila ta sodna odločba izdana, ter po katerem se jih pouči, da lahko zoper sklep vložijo ugovor v petnajstih dneh od vročitve sklepa. Določa namreč, da se ne glede na tretji odstavek 109. člena ZMZPP sklep o priznanju tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze ne vroči nasprotni stranki, če je oseba, ki zahteva priznanje, državljan Republike Slovenije, nasprotna stranka pa nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Predlagatelj pojasnjuje, da v sprožilnih primerih obravnava prav tak primer, ko predlagatelji delibacijskega postopka, slovenski državljani, zahtevajo priznanje sodnih odločb, izdanih v Republiki Sudan oziroma v Bosni in Hercegovini, nasprotni udeleženci pa naj ne bi prebivali v Republiki Sloveniji. Ker naj med Republiko Slovenijo in državama izvora ne bi bila sklenjena niti bilateralna pogodba o priznavanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, omenjeni državi pa naj tudi ne bi bili podpisnici kakšne mednarodne pogodbe oziroma konvencije o priznavanju tujih sodnih odločb, naj bi moral predlagatelj v sprožilnih zadevah uporabiti izpodbijani šesti odstavek 109. člena ZMZPP. Vse metode razlage izpodbijane določbe (jezikovna, namenska in zgodovinska) pa naj bi imele za posledico, da nasprotni udeleženci v sprožilnih zadevah nimajo pravice do ugovora in s tem do izjavljanja v postopku, niti pravice do pravnega sredstva, ampak naj bi postal sklep o priznanju tuje sodne odločbe takoj ob izdaji pravnomočen, s čimer naj bi bilo nesorazmerno poseženo v njihove pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave), do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

Predlagatelj je prepričan, da tak (sicer primeren in potreben) poseg v ustavna procesna jamstva nasprotnega udeleženca z namenom, da država omogoči predlagatelju delibacijskega postopka učinkovito uresničitev pravice do sodnega varstva in hitro sklenitev nove zakonske zveze, ni sorazmeren z vrednostjo zasledovanega cilja, tj. s koristmi, ki naj bi zaradi tega nastale predlagatelju delibacijskega postopka. Meni, da načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka nista ustavno dopustna razloga za opustitev vročitve sklepa o priznanju tuje sodne odločbe nasprotnemu udeležencu, ker mu je s tem onemogočena vložitev ugovora kot edinega pravnega sredstva oziroma prve vloge, v kateri se lahko sploh izjavi v tem postopku. Predlagatelj meni še, da bi lahko zakonodajalec isti cilj dosegel na sorazmeren način z ureditvijo, po kateri ugovor zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne bi imel suspenzivnega učinka.

Ustavno sodišče je prvo zahtevo predlagatelja poslalo Državnemu zboru v odgovor. Ker sta predlagateljevi druga in tretja zahteva po vsebini enaki kot njegova prva zahteva, Ustavno sodišče teh zahtev Državnemu zboru ni pošiljalo v odgovor, ker je že imel možnost odgovoriti na zatrjevano ustavno neskladnost izpodbijane ureditve.

Državni zbor v svojem odgovoru meni, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo. Poudarja, da velja le za izjemne primere, pri čemer je njen namen olajšati oziroma pospešiti priznanje tuje razvezne sodne odločbe v primeru, ko priznanje zahteva slovenski državljan, nasprotni udeleženec pa ne prebiva v Republiki Sloveniji. Po mnenju Državnega zbora koristi izpodbijane zakonske določbe, ki se kažejo v tem, da je slovenskemu državljanu brez nepotrebnega zavlačevanja omogočena sklenitev nove zakonske zveze kot instituta, ki ima svoj temelj v 53. členu Ustave, pretehtajo nad težo posledic, ki jih ima ta za prizadetega nasprotnega udeleženca. Izpodbijana zakonska določba ima namreč po mnenju Državnega zbora za posledico le, da je nasprotni udeleženec, ki prebiva v tujini, v postopku priznanja tuje razvezne sodne odločbe prikrajšan za pravico do ugovora kot posebnega pravnega sredstva, medtem ko naj bi lahko na morebitne ovire za priznanje delibacijsko sodišče opozoril že med samim postopkom priznanja. Poleg tega je treba po mnenju Državnega zbora pri presoji teže posledic, ki jih ima izpodbijana zakonska določba za prizadetega nasprotnega udeleženca, upoštevati, da učinkuje pravnomočna (konstitutivna) sodna odločba o razvezi zakonske zveze že od trenutka njene pravnomočnosti. Državni zbor se ne strinja s predlagateljem, da bi bilo mogoče iste koristi za predlagatelja delibacijskega postopka doseči na sorazmeren način z ureditvijo, po kateri ugovor zoper sklep o priznanju tuje razvezne sodne odločbe ne bi imel suspenzivnega učinka. Taka (zgolj pro forma) ureditev pravnega sredstva naj nasprotnemu udeležencu ne bi prinesla nobenih koristi, saj naj morebitna ugoditev njegovemu ugovoru po pravnomočnosti sklepa o priznanju tuje razvezne sodne odločbe ne bi več mogla izboljšati njegovega pravnega položaja (še posebej v primeru, ko bi slovenski državljan v vmesnem času že sklenil novo zakonsko zvezo). Glede na navedeno Državni zbor meni, da izpodbijana zakonska določba prestane presojo tudi z vidika t. i. strogega testa sorazmernosti.

Mnenje o zahtevi je podala tudi Vlada, ki prav tako meni, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo. Vlada poudarja, da je v (delibacijskem) postopku priznanja tuje sodne odločbe pravica do izjave nasprotnega udeleženca že v osnovi omejena s tem, da se sodišče v tem postopku omeji le na preizkus, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje tuje sodne odločbe (t. i. sistem omejenega preizkusa). Poleg tega naj bi izjema iz šestega odstavka 109. člena ZMZPP veljala le za ozek krog primerov, in sicer le za priznanja tuje odločbe o razvezi zakonske zveze v primerih, ko se postopek izvede po pravilih ZMZPP (in ne po mednarodni ali bilateralni pogodbi) ter ko so izpolnjeni dodatni pogoji, da je predlagatelj postopka slovenski državljan, nasprotni udeleženec pa nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Iz zakonodajnega gradiva k ZMZPP naj bi izhajalo, da je bila ta izjema (do nje naj bi se opredelilo tudi Vrhovno sodišče) predvidena že od vsega začetka z namenom, da se na ta način olajša priznanje tujih razveznih sodnih odločb glede na to, da se lahko včasih postopek njihovega priznanja zaradi nemožnosti vročitve sklepa nasprotni stranki zavleče v nedogled. (Glej opombo 1) Iz obrazložitve predloga ZMZPP (k 37. členu) naj bi izhajalo tudi, da je bil ob pripravi zakona upoštevan trend v razvoju družinskega prava, da naj se olajša razveza zakonskih zvez (in favorem divortii), kar naj bi se na področju priznavanja tujih sodnih odločb odražalo v olajšanju možnosti priznanja tovrstnih tujih sodnih odločb.

Vlada poudarja, da velja izpodbijana zakonska ureditev že dvajset let. Če taka izjema ne bi bila predpisana, naj bi moralo slovensko sodišče v primerih priznanja tujih razveznih sodnih odločb vedno poskušati opraviti vročitev v tujino v primeru, ko nasprotni udeleženec ne bi imel prebivališča v Republiki Sloveniji. To pa naj bi lahko bistveno podaljšalo delibacijski postopek. Vlada pojasnjuje, da se med pristojnimi organi Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine sicer izvaja mednarodna pravna pomoč, ki vključuje tudi vročanje sodnih pisanj, na podlagi Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, Uradni list RS, št. 63/10, MP, št. 12/10 – BBHPP), ki velja od 19. 9. 2010 in ki omogoča pošiljanje zaprosila za vročanje prek Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. Vendar naj bi moral biti zaprosilu praviloma priložen prevod pisanja v enega od uradnih jezikov zaprošene pogodbenice (sicer naj bi se vročitev opravila le, če naslovnik pisanje prostovoljno sprejme); poleg tega naj bi čas, potreben za pridobitev odgovora s strani pristojnih bosanskih organov o izvršeni vročitvi sodnega pisanja, v povprečju znašal štiri mesece. Ministrstvu za pravosodje pa naj podatki o trajanju vročitev v Republiko Sudan ne bi bili dosegljivi, zato Vlada v nadaljevanju navaja okoliščine v zvezi z vročanjem v druge države afriške celine. Republika Slovenija naj z njimi praviloma ne bi imela sklenjene kakšne dvostranske ali večstranske pogodbe, ki bi urejala nudenje mednarodne pravne pomoči v civilnih zadevah. Izjemo naj bi predstavljale le države pogodbenice haaške Konvencije o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah z dne 15. 11. 1965 (Uradni list RS, št. 67/2000, MP, št. 19/2000 – MKVLCG), npr. Egipt, Bocvana, Sejšeli. V druge države afriške celine naj bi bilo zato treba vročitev opraviti po diplomatski poti. A pogoja za to naj bi bila, da ima Republika Slovenija v zaprošeni državi diplomatsko predstavništvo (oziroma da je diplomatsko predstavništvo tretje države akreditirano za Republiko Slovenijo) in da zaprošena država sploh nudi mednarodno pravno pomoč na podlagi načela vzajemnosti. Po podatkih Ministrstva za zunanje zadeve naj tako ne bi obstajale diplomatske poti posredovanja zaprosil sodišč za mednarodno pravno pomoč v države Zimbabve, Burundi, Kongo, Nigerija in Mavricij. Po podatkih Ministrstva za zunanje zadeve naj bi bila možnost vročitve sodih pisanj slovenskih sodišč naslovnikom v Afriki tudi sicer minimalna. Tako naj bi denimo slovensko Ministrstvo za pravosodje že v letu 2017 posredovalo zaprosilo slovenskega sodišča za vročitev sodnih pisanj (v razvezni zadevi) naslovniku v Tuniziji, vendar naj odgovora na zaprosilo kljub številnim urgencam vse do danes ne bi prejelo.