TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega A. A., sina ...., roj. ...,

po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je:

‒ dne 17. 8. 1947 v kapucinski cerkvi v G., v namenu, da ustvarja nerazpoloženje med prebivalstvom proti ljudski oblasti, v pridigi lažno prikazoval dejanski stan sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 8. 1947, opr. št. K 289/47-25, s katero sta bila obsojena patra D. D. in E. E. radi kaznivega dejanja zoper pravosodje zlasti s tem, da je navajal: "Da še G. ni doživelo nikoli take stvari kot se dogaja danes, ... da se jih obrekuje s podlimi lažmi, da jih preganjajo in blatijo z izmišljotinami in podlimi lažmi, da bodo morali sedaj G. zapustiti.",

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast po splošnih kazenskih predpisih.

‒ da je v kapucinskem samostanu v G. skupno z ostalimi kapucini pomagal prikrivati gvardijanu kapucinskega samostana v G. 15 vojaških omar vojnega plena, katere so ob osvoboditvi pustili v bivalnih prostorih nemški vojaki,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 3. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

Iz uvodnih pojasnil ZKLP je sicer razvidno, da se „zakonsko besedilo v konkretnem primeru ne sme pojmovati kot suha beseda, ki zadošča, da sama po sebi vse pove, vse pojasni, temveč je treba izhajati iz namena zakona, ki je varstvo materialne podlage za zgraditev socializma in dvig blaginje naših narodov“. Vendar pa je že iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da zahteva po določnosti (lex certa), ki so jo v okviru načela zakonitosti že v času sojenja, kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi, terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Takšno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga mora vsebovati že obtožnica, zagotavlja obdolžencu uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen. Načelo zakonitosti torej zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje razumljivo in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo.