TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012 v skupnem znesku 1.740,88 EUR neto, po predhodnem plačilu predpisanih dajatev od obračunanega bruto zneska, v 15 dneh in pod izvršbo.“

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Po 6. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo tožnica izpodbija v tem sporu) je nastal že v času, ko je tožena stranka iz istega razloga prekinila tožnici pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas (predčasno), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, podana po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, prepozna.

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker pa je bila na podlagi sodne odločbe za čas, ko tožnica ni delala, tožnici priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da ji delovno razmerje takrat ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Nadomestila za neizrabljen letni dopust se delavcu priznava le v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca, delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta ali ko ne more izrabiti dopusta, ker je ves čas referenčnega obdobja dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani (npr. bolniškega staleža, porodniškega dopusta itd.) ni mogel izkoristiti. Ker v konkretnem primeru nobena od zgornjih situacij ni podana, tožnici vtoževanega nadomestila ni mogoče priznati.