TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14336/2017 z dne 22. 2. 2017 razveljavi v prvem odstavku izreka še glede zneska 6.262,18 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 3. 2. 2017 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da se znesek 1.884,80 EUR nadomesti z zneskom 812,71 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih II. in IV. točki izreka potrdi.

IIIl. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni povrniti 263,88 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je že vse od dopolnitve tožbe dalje zatrjevala, da vtoževano terjatev zahteva na neposlovni (odškodninski oziroma obogatitveni) podlagi in trditev v zvezi s tem ni nikoli spreminjala. Res je sicer, da je tožeča stranka za to terjatev izdala račun št. 034 in nato na njegovi podlagi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ni pravilno – račun lahko predstavlja verodostojno listino le, če je izdan na podlagi pogodbe in v skladu s pogodbo, ne pa tudi za neposlovne terjatve. Vendar okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki za neposlovno terjatev ni verodostojna, v konkretnem primeru ni bistvena. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.

Gradbena pogodba je predstavljala veljavno pravno podlago, da je tožeča stranka dela, ki jih je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal z računom št. 01, plačala toženi stranki. Vendar je to veljalo le do trenutka, ko je podizvajalec A. A. s. p. na tožečo stranko naperil neposredni zahtevek za plačilo tega računa na podlagi izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ. Od takrat dalje je Gradbena pogodba kot podlaga za plačilo te obveznosti neposredno toženi stranki odpadla in je tožeča stranka ni več mogla veljavno izpolniti toženi stranki.

Ker je podizvajalec zoper tožečo stranko takrat že naperil zahtevek po 631. členu OZ in je s tem prišlo do zakonite cesije (ter ob upoštevanju takrat veljavnega ZJN-2 in Uredbe, da so neposredna plačila podizvajalcem obvezna), je bila tožeča stranka direktno plačilo dolžna izvesti podizvajalcu. Kljub temu in navkljub dejstvu, da je tožeča ves čas zatrjevala, da so bili razlogi tožene stranke za zavrnitev računa podizvajalca št. 01 pavšalni in očitno neutemeljeni, je tožena stranka ta račun (prostovoljno) plačala toženi stranki. S takšnim ravnanjem pa je tožeča stranka sama privolila v nastanek zatrjevane škode. Gre za t. i. načelo „volenti non fit iniuria“, katerega posledica je, da izključi eventualno nedopustnost toženkinega škodnega ravnanja in s tem nastop njene odškodninske odgovornosti.

Obvestilo o pravdi ima učinke tudi tedaj, kadar se ne opravi prek sodišča.