TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ne glede na to, da je položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, v bistvenem enak kot položaj izvedenca, angažiranega prav za potrebe konkretnega postopka, je odločilno to, da tožnica ni soglašala z uporabo mnenja. Načelo kontradiktornosti namreč stranki zagotavlja tudi pravico, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da izvedencu postavlja vprašanja ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Vse to pa tožnici, ki ni bila stranka kazenskega postopka, ni bilo omogočeno.

Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti obeh udeležencev nesreče je vprašanje vzročne zveze, vprašanje torej, katero ravnanje ima odločilno težo in katero je tisto, ki pomeni odločilen vzrok nastanka škode. V konkretnem primeru je na dlani, da je toženec s tem, ko je zavil levo, zaprl pot naravnost vozečemu vozilu, ki ga je upravljal B. in zato, saj je nepravilno ocenil razdaljo in hitrost tega vozila, krivdno povzročil nevarno situacijo. Po drugi strani pa je k nesreči prispeval tudi voznik B., ki je vozil naravnost, saj je bistveno prekoračil dovoljeno hitrost. Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravil o prednostni cesti in pravilo o primerni hitrosti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti. Ob upoštevanju takšnega stališča in ob dejstvu, da je voznik B. občutno prekoračil dovoljeno hitrost, s čimer je huje kršil pravila o omejtvi le-te, toženec pa je kršil pravilo o prednostni cesti, vozil pa je tudi pod vplivom alkohola, je presoja sodišča prve stopnje, da je njuna odgovornost enaka, pravilna.