TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Široka interpretacija uporabe izrednih pravnih sredstev ni skladna s 158. členom Ustave. Ta zahteva restriktivno razlago določb procesnih predpisov, ki urejajo izredna pravna sredstva, torej tudi 88. člena ZDavP-2. Spreminjanje dokončnih in pravnomočnih odločb namreč zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Poseg v tak položaj je lahko dovoljen le v primeru tako hudih pravnih napak ali neenotne uporabe prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti predstavljalo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi presegel meje pravne sprejemljivosti. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča takšnega posega tudi v davčnem postopku ne more predstavljati vsakršna kršitev materialnega prava, ampak zgolj kršitev, ki je očitna.

Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.

Po ustaljeni sodni praksi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se predpis lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa svojo odločitev opre na eno od možnih razlag.