Odločba, da se v zakonu o notranjih zadevah z odložnim rokom razveljavita 11. člen in 19.a člen, kolikor se nanaša na izvajanje posebnih operativnih metod in sredstev dela iz 1. in 2. točke drugega odstavka istega člena

1235. Odločba, da se v zakonu o notranjih zadevah z odložnim rokom razveljavita 11. člen in 19.a člen, kolikor se nanaša na izvajanje posebnih operativnih metod in sredstev dela iz 1. in 2. točke drugega odstavka istega člena

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Aleša Zalarja, predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, in na pobudo Kasima Halilagića, ki ga zastopa Dušan Pajk, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 2. aprila 1998

V zakonu o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Uradni list RS, št. 19/91, 4/92, 58/93 in 87/97) se razveljavita 11. člen in 19.a člen, kolikor se nanaša na izvajanje posebnih operativnih metod in sredstev dela iz 1. in 2. točke drugega odstavka istega člena.

Razveljavitev začne učinkovati v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zahteva oceno ustavnosti 11. in 19.a člena zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Uradni list RS, št. 19/91, 4/92, 58/93 in 87/97 – v nadaljevanju: ZNZ) v tistem delu, ki se nanaša na omejitev človekove pravice do zagotovljenega varstva tajnosti pisem in drugih občil, kadar je to nujno za potek kazenskega postopka. Neustavnost izpodbijanih določb naj bi bila podana zato, ker obstaja med ZNZ in zakonom o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP), kolikor urejata isto materijo – možnost omejitve varstva tajnosti pisem in drugih občil, kadar je to potrebno zaradi odkrivanja storjenih kaznivih dejanj – kolizija, ki se kaže v tem, da:

– ZKP izrecno določa, zaradi katerih kaznivih dejanj je mogoče predlagati ukrepe, medtem ko ZNZ samo ohlapno določa, da je uporaba posebnih metod možna zaradi organiziranih, družbi posebno nevarnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj, ki jih storijo mednarodne kriminalne združbe,

– ZKP kot predlagatelja ukrepa določa državnega tožilca, ZNZ pa ministra za notranje zadeve,

– ZKP določa časovno mejo veljavnosti ukrepov, ZNZ pa ne,

– ZKP določa dodaten kriterij v drugem odstavku 150. člena, ki ga ZNZ ne predvideva,

– se po ZKP na izsledke ukrepov sodna odločba lahko opre, medtem ko se na izsledke po ZNZ ne more,

– preiskovalni sodnik o odreditvi ukrepov obvesti osumljenca, medtem ko po ZNZ obveznost obveščanja ni določena. Ker izpodbijani določbi ZNZ za urejanje enakih pravnih razmerij določata drugačne kriterije kot ZKP, ki je v razmerju do ZNZ kasnejši in specialnejši predpis, in ker se z nekoherentnostjo in protislovnostjo pravnega sistema zmanjšujeta zaupanje v pravo in pravna predvidljivost, naj bi bila po navedbah vlagatelja pobude kršena 14. in 2. člen ustave. Z opisano ureditvijo pa naj bi bila kršena tudi določba četrte alinee 29. člena ustave, po kateri je zagotovljeno vsakomur, ki je v kazenskem postopku obdolžen kaznivega dejanja, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo.