TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

V obdobju, ko je bil tožnik direktor tožene stranke, se je neizrabljeni letni dopust tožnika samodejno prenašal iz leta v leto, čeprav bi moral tožnik letni dopust predhodnega leta, na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR, izrabiti najkasneje do 30. junija v tekočem letu. Tožena stranka (oziroma njen nadzorni svet) tožniku ni onemogočala izrabe letnega dopusta. Tožnik je bil tisti, ki je kot direktor odločal o dopustu drugih delavcev in ki je bil po svoji funkciji dolžan delo organizirati tako, da je omogočil izrabo letnega dopusta sebi in drugim. Če tega ni storil, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni mogel izrabiti letnega dopusta.

Delavec in delodajalec lahko ob prenehanju delovnega razmerja skleneta dogovor o plačilu odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta (166. člen ZDR) le v primeru, če delavec dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih razlogov. Tožnik neupravičeno terja navedeni znesek na podlagi Direktive o delovnem času (Direktiva 2003/88/ES), ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni moč nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ne pomeni, da delavcu v vsakem primeru pripada nadomestilo v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tem primeru velja, da je denarno nadomestilo odvisno od objektivne nezmožnosti neizrabe dopusta.