TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 47/2001 z dne 22. 8. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1368/2000 z dne 9. 6. 2000 se ne sprejme.

Kršitve procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, ni mogoče utemeljiti zgolj z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna. Pritožnik očitka o odstopu od sodne prakse ne konkretizira, temveč ostaja pri pavšalnem zatrjevanju te kršitve. Sodišče se do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene, ni dolžno opredeljevati. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ima sodna praksa, na katero se je pritožnik skliceval, za podlago predpise, ki ne veljajo več. Ocenilo je torej, da sodna praksa, ki jo je pritožnik navajal v reviziji, v obravnavni zadevi ni relevantna. Ker pritožnik v ustavni pritožbi ne izkaže, da je šlo za zadeve z enakim dejanskim in pravnim stanjem kot v njegovem primeru, se Ustavno sodišče v navedeno oceno Vrhovnega sodišča ne more spuščati.