TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (II in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, glede odločitve o pravdnih stroških (IV. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1919,53 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pravilno pozvalo k popravi tožbenega zahtevka v smislu opisa služnostne poti. Tožnika sta pri postavljenem zahtevku vztrajala, sodišče prve stopnje pa je nato odločilo, da gre pravica vseh vrst voženj in hoje za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča v breme vsakokratnega lastnika zemljišča, to je celotnih dveh parcel v lasti tožencev. Kot se je slikovito izrazilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 32/2022, bi imel s tem lastnik služeče nepremičnine (toženca) v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Umanjka namreč opis prostorskih meja služnosti oziroma prostora, na katerem se izvršuje služnost, kar je v nasprotju z načelom restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ). Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine.