TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.509,00 EUR za čas od 7. 4. 2010 do 1. 7. 2010, v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno, in se izpodbijana III. točka izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 317,34 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te odločbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od izteka 15 dnevnega roka dalje do plačila; zahteva tožene stranke za plačilo separatnih stroškov v višini 471,60 EUR pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 99,39 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka pa se zavrne.

V predmetni zadevi je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem (izgradnjo ceste preko celotne nepremičnine tožeče stranke) tožečo stranko popolnoma onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njeno nepremičnino. Ko je tako, pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravno neodločilno (ne)zavedanje tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, saj tožeča stranka na njej v nobenem primeru ne bi mogla izvajati svojih lastninskopravnih upravičenj.

Konkludentna ravnanja so le tista ravnanja, iz katerih se da nedvoumno sklepati, da volja obstoji. Pomeni, da molk oziroma pasivnost tožeče stranke v obliki ne-nasprotovanja že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka tožeče stranke, da njeno nepremičnino uporablja toženka.

Prikrajšanje je le ena od predpostavk verzijskega zahtevka in se nanaša na presojo obstoja temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka – za kaj takega bi morala tožena stranka podati obrazložen ugovor, da izračun koristi tožeče stranke ni ustrezen/pravilen in zakaj ne.

Separatni stroški niso ena od denarnih kazni, namenjeni discipliniranju v pravdi, temveč predstavljajo obliko povračila stroškov, ki so jih udeleženci sodnega postopka utrpeli (samo) zaradi ravnanja drugega udeleženca ali zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Pri njihovem povračilu je zato potrebno upoštevati splošno pravilo o odmeri stroškov, po katerem stranke krijejo le tiste stroške, ki so dejansko nastali med postopkom ali zaradi postopka. Med te stroške pa ni mogoče umestiti zahtevane nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, saj ta po ustaljeni sodni praksi vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.