TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je sodišče storilo vse, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke pravilno vabljen na narok, zakoniti zastopnik pa se na vabilo ni odzval, niti opravičil odsotnosti, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, pritožbeni očitek pa se pokaže kot neutemeljen.

Zakon o pravdnem postopku omogoča uveljavitev odprave bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z ureditvijo v 286.b. členu ZPP, ki pa terja aktivnost stranke same, ki meni, da je takšna kršitev v postopku storjena v njeno škodo. Uveljavljati mora torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, sicer je v pritožbenem postopku ne more.

Opustitev opredelitve sodišča prve stopnje do dokaznega predloga stranke je po mnenju pritožbenega sodišča takšna procesna situacija, na katero mora stranka, ki je takšen dokazni predlog podala, opozoriti že pred sodiščem prve stopnje. Ločiti je namreč potrebno med zavrnitvijo dokaznega predloga in opustitvijo opredelitve do dokaznega predloga. Pri prvi procesni situaciji se sodišče opredeli do dokaznega predloga in če razloge stranka izve šele iz sodbe, sme bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka uveljavljati šele s pritožbo, ne da bi to storila že pred sodiščem prve stopnje. Pri drugi procesni situaciji dokazni predlog sodišče prve stopnje spregleda in v slednjem primeru mora stranka, ki je podala dokazni predlog, na to opozoriti sodišče prve stopnje ali pa zaradi neizvedenih dokazov uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Po določbi prvega odstavka 422. člena OZ mora odstopnik izročiti prevzemniku zadolžnico, če jo ima, ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah.

Prej navedeno določilo pomeni, da mora cedent cesionarju izročiti vse listine, s katerimi ta dokazuje upravičenost v razmerju do dolžnika. Če cedent dokumentov ne izroči prostovoljno, lahko njihovo izročitev cesionar iztoži.

Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je dokazno breme glede obstoja vtoževane terjatve ob prej povedanem, na strani tožeče stranke (cesionarju) in nikakor ne drži očitek, da je sodišče do tožeče stranke postavilo previsok dokazni standard. Tožeča stranka bi lahko razpolagala z vsemi listinami, s katerimi bi dokazovala resničnost obstoja vtoževane terjatve, če pa teh listin ni terjala in jih nima, je nase prevzela riziko, da obstoja terjatve ne bo dokazala. Ravno to se je zgodilo v obravnavani zadevi in zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.