TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, št. 306-45/2010-223 z dne 14. 10. 2013, se odpravi v delu, kjer je ugotovljena kršitev 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Za pravilno uporabo 101. člena PDEU se zahteva ugotovitev, da mora biti učinek na trgovanje med državami članicami znaten. Za dokaz učinka na trgovanje med državami članicami je potrebna analiza narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazumov ter položajev in pomembnosti relevantnih podjetij. Toženka bi tako morala presoditi, kakšen vpliv imajo na primer kratki dobavni roki, ki so običajni pri dobavi zdravil lekarnam, pa dejstvo, da se strankam postopka očita, da so se dogovarjale za najvišjo dogovorjeno ceno, kar bi samo po sebi povečevalo možnost uspešnega konkuriranja tujih podjetij, ki bi lahko ponudila nižjo ceno. V ponovljenem postopku bo morala toženka opraviti tržno analizo, v kateri bo presodila vse te dejavnike, in ki bo posledično omogočila prepričljivejšo argumentacijo glede čezmejnega vpliva zatrjevanega usklajenega ravnanja.

Veletrgovcem predpis (tj. ZZdr-1) ni prepovedoval, da v razmerju do kupcev cen zdravil, za katera obstaja veljavna cena, le-teh ne morejo nižati na način, da na javnem razpisu oddajo ponudbe za dobavo zdravil z nižjo ceno oziroma popusti na veljavne cene zdravil. Regulacija je namreč zapovedovala prepoved uporabe cene, ki bi bila višja od veljavne cene.

Toženka je pravilno razlogovala, da pogajanja med podjetji in naročniki izven postopkov javnega naročanja ne morejo nadomestiti konkurence med podjetji, ki nastopijo z oddajo ponudb v konkretnem postopku oddaje javnega naročila, če se je ta izvajal.

Za ugotovitev omejevalnega sporazuma zadostuje že udeležba na sestanku, kjer se doseže takšen dogovor, če se stranka od dogovora ne distancira.

Naročnik mora javno naročanje izvesti tako, da ne omejuje konkurence oziroma možnih ponudnikov, hkrati pa mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, postopki javnega naročanja pa morajo biti javni. Izvajanje postopkov v nasprotju s temi načeli pa predstavlja kršitev, ki jo lahko po ZPVPJN uveljavlja tako ponudnik kot tudi naročnik.

Tožnica (ki po četrtem odstavku 6. člena ZPOmK-1 nosi dokazno breme za potrditev obstoja izjeme po tretjem odstavku 6. člena ZPOmK-1) ni uspela izkazati, da gre v obravnavanem primeru za sporazume, ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj in pri tem zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi.