Pravilnik o sežiganju odpadkov

1492. Pravilnik o sežiganju odpadkov

Na podlagi drugega odstavka 30. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/92 in 1/96) izdaja minister za okolje in prostor

P R A V I L N I K
o sežiganju odpadkov

1. člen

Ta pravilnik določa obvezna ravnanja in druge pogoje za sežiganje odpadkov ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo in obratovanjem sežigalnic odpadkov.

Za vprašanja v zvezi z odpadki, ki se sežigajo, in splošnimi pogoji odstranjevanja odpadkov, ki niso posebej urejeni s tem pravilnikom, se uporablja pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98).

2. člen

Pojmi imajo po tem pravilniku naslednji pomen:

1.

Istovrstni odpadki so odpadki istega imetnika odpadkov, ki nastajajo v procesu brez bistvenih sprememb ali motenj, tako da se fizikalne, kemične ali biokemične lastnosti odpadkov, pomembne za njihovo sežiganje, bistveno ne spreminjajo in so razvrščeni v isto skupino v klasifikacijskem seznamu odpadkov.

2.

Pošiljka odpadkov je količina istovrstnih odpadkov, ki jih upravljalec sežigalnice prevzame v enem koledarskem dnevu.

3.

Predhodna obdelava odpadkov je vsak fizikalen, termičen, kemičen ali biološki postopek vključno s sortiranjem odpadkov, s katerim se spremenijo lastnosti odpadkov z namenom zmanjšanja njihove prostornine ali nevarnih lastnosti, lažjega ravnanja z njimi pri sežiganju, popolnejšega sežiga odpadkov ali boljših možnosti predelave ali odstranjevanja ostankov sežiganja odpadkov.

4.

Ostanki sežiganja odpadkov so pepel in žlindra, elektrofiltrski pepel in kotlovni prah, trdni ostanki čiščenja odpadnih plinov, blato čistilne naprave za odpadne vode, izrabljeni katalizatorji in izrabljeno aktivno oglje ali druge tekoče ali trdne snovi, ki nastajajo pri sežiganju odpadkov, čiščenju odpadnih plinov ali odpadnih voda ali pri drugih postopkih v sežigalnici in so odpadki skladno s predpisom o ravnanju z odpadki.

5.

Reprezentativni vzorec odpadkov je vzorec, vzet iz celotne količine odpadkov, ki ima enake lastnosti kot povprečna sestava odpadkov, ki so predmet kemične analize.

6.

Sežigalnica odpadkov (v nadaljnjem besedilu: sežigalnica) je naprava, ki se uporablja za sežiganje odpadkov z oksidacijo, pirolizo ali drugim postopkom toplotne obdelave odpadkov, pri katerem se produkti obdelave naknadno sežgejo, ne glede na to, ali se s sežiganjem pridobljena toplota izkorišča ali ne. Sežigalnica je tudi naprava, kjer se odpadki uporabljajo kot običajno ali dodatno gorivo v procesu pridobivanja energije ali industrijskem procesu.

Sežigalnica je celotna instalacija objektov in naprav za sprejemanje, skladiščenje in predhodno obdelavo odpadkov, naprave za sežig in sistemov za oskrbo z odpadki, gorivom in zrakom, čistilnih naprav za odpadne pline in odpadne vode ter sistemov za nadzor, trajno spremljanje in registriranje pogojev sežiganja.

7.

Sežigalnica nevarnih odpadkov je sežigalnica nevarnih odpadkov iz predpisa, ki ureja emisijo snovi v zrak iz sežigalnic nevarnih odpadkov.

8.

Obstoječa sežigalnica je sežigalnica, ki je zgrajena ali obratuje na dan uveljavitve tega pravilnika, ali naprava, za katero je bilo pred uveljavitvijo tega pravilnika pridobljeno gradbeno dovoljenje.

9.

Upravljalec sežigalnice je pravna ali fizična oseba, ki skladno s predpisi upravlja sežigalnico in je odgovorna za njeno obratovanje.

10.

Imetnik odpadkov je povzročitelj odpadkov ali pravna ali fizična oseba, ki ima odpadke v posesti.

11.

Dovoljenje za sežiganje je dovoljenje za odstranjevanje odpadkov iz predpisa o ravnanju z odpadki.

3. člen

Določbe tega pravilnika ne veljajo za sežiganje:

-

lesnih ostankov, vezanih lesnih plošč, ivernih plošč, lesonitnih plošč ali drugih lepljenih izdelkov iz lesa, ki niso gradbeni odpadki ali vsebujejo halogenirane organske spojine ali težke kovine v manjših koncentracijah kot so določene v predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz kurilnih naprav,

-

rastlinskih odpadkov iz kmetijske ali gozdarske dejavnosti ali živilsko predelovalne industrije,

-

odpadkov iz plute,

-

gorljivih tekočih odpadkov, vključno z odpadnimi olji, katere ureja predpis o ravnanju z odpadnimi olji, ki vsebujejo skupaj do 10 mg polikloriranih bifenilov (PCB) ali pentaklorfenolov (PCP) ali drugih polikloriranih aromatskih ogljikovodikov, če ne vsebujejo drugih nevarnih snovi, na podlagi katerih se skladno s predpisom o ravnanju z odpadki določajo nevarne lastnosti odpadkov, in če je njihova kurilna vrednost večja od 30 MJ/kg,

-

gorljivih tekočih odpadkov, ki pri sežiganju ne povzročajo drugačne ali višje emisije snovi v zrak kot kurilno olje EL iz predpisa, ki določa kakovost tekočih goriv glede vsebnosti žvepla, svinca in benzena,

-

odpadkov, nastalih pri raziskovanju in izkoriščanju nafte in plina na morju, ki se sežgejo na morju, in

-

odpadkov, za katere ne veljajo določbe predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.

Določbe tega pravilnika ne veljajo za sežigalnice, če je sežiganje odpadkov namenjeno raziskavam, razvoju ali testiranju tehnologij in v koledarskem letu zgori manj kot 50 ton odpadkov.

4. člen

Odpadke je dovoljeno sežigati samo v sežigalnicah.

Nevarni odpadki se lahko sežigajo samo v sežigalnici nevarnih odpadkov.

5. člen

Sežiganje nevarnih odpadkov v sežigalnici je dovoljeno le, če je izdelana ocena njihovih za sežiganje pomembnih lastnosti (v nadaljnjem besedilu: ocena nevarnih odpadkov).

Ocena nevarnih odpadkov mora vsebovati:

-

oznako, naziv in opis odpadkov in njihovih fizikalnih in glavnih kemičnih lastnosti,

-

opis nevarnih lastnosti odpadkov skladno s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in navedbo snovi, s katerimi se odpadki ne smejo mešati,

-

oceno dopustnosti in primernosti sežiga odpadkov v sežigalnici,

-

opis predhodne ali dodatne še potrebne obdelave odpadkov pred sežigom ali utemeljitev opustitve predhodne obdelave in

-

navedbo potrebnih varnostnih ukrepov pri ravnanju z odpadki pred sežigom.

Ocena nevarnih odpadkov mora biti izdelana v obliki, določeni v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika (v nadaljnjem besedilu: priloga 1), in ob sežigu odpadkov ne sme biti starejša od dvanajst mesecev.

Izdelavo ocene nevarnih odpadkov mora zagotoviti imetnik nevarnih odpadkov, ki oddaja odpadke v sežiganje.

6. člen

V primeru, ko imetnik odpadkov v isto sežigalnico daljši čas redno oddaja pošiljke istovrstnih nevarnih odpadkov, mora biti ocena nevarnih odpadkov izdelana pred sežigom prve oddane pošiljke, za naslednje pošiljke istovrstnih odpadkov pa najmanj enkrat vsakih dvanajst mesecev.

7. člen

Ocena nevarnih odpadkov mora temeljiti na kemični analizi odpadkov, ki mora obsegati vse parametre onesnaženosti odpadkov iz obrazca C v prilogi 1 razen tistih, ki so vsebovani v količini, ki na sežiganje ne vpliva pomembno. Parametre, ki niso vključeni v kemično analizo, je treba posebej navesti.

V analizo je treba poleg parametrov iz prejšnjega odstavka vključiti tudi druge parametre onesnaženosti odpadkov, če so pomembni za sežiganje odpadkov. Če so odpadki zaradi izvora ali kraja nastanka netipično onesnaženi z nevarnimi snovmi, ki niso navedene v prilogi 1, je treba to v oceni nevarnih odpadkov posebej navesti.

Kemična analiza iz prvega odstavka tega člena ne sme biti starejša od štirih let.

Kadar odvzem reprezentativnega vzorca ni možen zaradi nehomogenosti odpadkov, mora ocena nevarnih odpadkov temeljiti na teoretičnih podatkih in empiričnih vrednostih ter utemeljitvah.

Če so nevarni odpadki ostanki kemikalij ali neporabljene kemikalije ali embalaža, onesnažena s kemikalijami, za katere je po predpisih o kemikalijah izdelan varnostni list, se za izdelavo ocene nevarnih odpadkov namesto rezultatov kemične analize lahko uporabijo podatki o sestavi snovi iz varnostnega lista.

8. člen

Za vzorčenje odpadkov in merjenje parametrov in drugih lastnosti nevarnih odpadkov v okviru kemične analize iz prejšnjega člena se uporabljajo postopki, določeni v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika, in preskusne metode, določene s standardi iz priloge 2 tega pravilnika.

V postopkih iz prejšnjega odstavka se lahko uporabljajo tudi druge preskusne metode, če so rezultati validacij teh metod enaki rezultatom validacij metod iz standardov iz prejšnjega odstavka.

Standardi iz prvega odstavka tega člena z oznakami SIST ISO, SIST EN in DIN so na vpogled pri slovenskem nacionalnem organu za standardizacijo, drugi standardi iz prvega odstavka tega člena pa pri ministrstvu, pristojnem za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

9. člen

Vzorčenje odpadkov mora izvesti in oceno nevarnih odpadkov izdelati oseba, ki ima pooblastilo ministrstva za izdelavo ocen nevarnih odpadkov.

Oseba iz prejšnjega odstavka mora za pridobitev pooblastila izpolnjevati naslednje pogoje:

1.

da je gospodarska družba, zavod ali samostojni podjetnik posameznik in

2.

da ima akreditacijo nacionalne akreditacijske službe za izvajanje kemične analize odpadkov po metodah iz priloge 2 tega pravilnika za najmanj enega od organskih in enega od anorganskih parametrov onesnaženosti.

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko vzorčenje odpadkov izvaja in oceno nevarnih odpadkov izdela tudi oseba, ki ima pooblastilo ministrstva za izdelavo ocen odpadkov, pridobljeno skladno s predpisom, ki ureja odlaganje odpadkov.

10. člen

Oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena dobi pooblastilo na podlagi vloge pri ministrstvu. Vlogi morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka prejšnjega člena.

Osebi iz prvega odstavka tega člena se lahko izda pooblastilo za največ šest let.

Ministrstvo lahko osebi iz prvega odstavka tega člena odvzame pooblastilo pred iztekom njegove veljavnosti, če ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev iz drugega odstavka prejšnjega člena.

11. člen

Za potrebe izdelovanja ocene nevarnih odpadkov za imetnike odpadkov po drugih osebah ministrstvo vodi seznam pooblaščenih oseb iz prvega odstavka prejšnjega člena.

Ministrstvo seznam iz prejšnjega odstavka enkrat letno objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

12. člen

Upravljalec sežigalnice (v nadaljnjem besedilu: upravljalec) mora pred sežigom odpadkov zagotoviti preverjanje dostavljenih odpadkov, ki vključuje pregled predpisane spremljajoče dokumentacije o odpadkih in ugotavljanje istovetnosti odpadkov glede na vrsto, količino in njihove lastnosti.

Istovetnost odpadkov se ugotavlja s tehtanjem in vizualnim pregledom odpadkov, istovetnost nevarnih odpadkov pa tudi s kontrolno analizo reprezentativnih vzorcev odpadkov.

Ministrstvo lahko upravljalcu, ki je hkrati edini povzročitelj odpadkov, ki se sežigajo v njegovi sežigalnici, v dovoljenju za sežiganje dovoli poenostavitev preverjanja odpadkov iz prvega odstavka tega člena, če je sežigalnica na kraju nastajanja odpadkov in je zagotovljeno ugotavljanje istovetnosti odpadkov z drugimi postopki.

13. člen