TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep:

- v I. in II. točki izreka, kolikor ni dovoljen prenos dolžnikovih zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

ter

- v II. točki izreka, ki se nanaša na upnikove stroške, delno spremeni tako, da se stroški upnika zvišajo za 261,32 EUR (na 947,42 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (to je glede izvršbe za zakonske zamudne obresti od zneska 624.365,00 HRK ter glede upnikovih stroškov v znesku nad 261,32 EUR), potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je tuja sodna odločba – pravnomočna in izvršljiva sodba Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje pred dovolitvijo izvršbe preizkusilo skladno z določbami od 94. do 103. člena ZMZPP in odločilo o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju. Ugotovilo je, da so podani pogoji za priznanje in zato navedeno tujo sodno odločbo priznalo. Sodba hrvaškega sodišča je bila izdana 23. 6. 2010, to je pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, zato se za njeno priznanje in izvršitev uporabljajo nacionalni predpisi oziroma morebitne mednarodne pogodbe. Za vprašanje priznanja in izvršitve sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 je torej treba uporabiti še ZMZPP, to je zakon, ki ureja razmerja z mednarodnim elementom, konkretno vprašanja, katero (materialno) pravo je treba uporabiti pri odločanju v razmerjih z mednarodnim elementom, pristojnost sodišč v takih razmerjih ter pravila priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb. Tudi v razmerjih z mednarodnim elementom oziroma tudi, če je treba pri odločanju o samem zahtevku uporabiti tuje materialno pravo, pa sodišče v postopku odloča po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori). Vsaka država sama določa pravila postopka, po katerih pristojni organi obravnavajo zadeve. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo.

Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izvršbo glede izterjave zakonskih zakonskih zamudnih obresti od zneska 624.365,00 HRK s sklicevanjem na načelo formalne legalitete, je stvar uporabe (izvršilnega) procesnega prava. Gre za načelo, ki se nanaša na pravila o izdaji sklepa o izvršbi. Izvršilni naslov je formalna predpostavka za izvršbo, kršitve v zvezi s tem so ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Po stališču teorije se ta ugovorni razlog uvršča med kršitve pravil postopka oziroma kršitve procesnih predpostavk. Pod ta ugovorni razlog spada tudi položaj, ko se dovoli izvršba preko izvršilnega naslova. V obravnavanem primeru je torej dilema, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo načelo formalne legalitete, kar je glede na zgoraj pojasnjeno stvar (izvršilnega) procesnega prava. Zato tudi ne pridejo v poštev niti Uredba (ES) št. 846/2017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 (Uredba Rim II) niti določbe ZMZPP o uporabi prava pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Oboje se namreč nanaša na materialno – obligacijsko pravo.

Ker je načelo formalne legalitete stvar (izvršilnega) procesnega prava, to glede na zgoraj pojasnjeno tudi pomeni, da je treba (ne)pravilnost njegove uporabe presojati po slovenskem pravu. Upoštevaje 17. člen ZIZ in z njim povezano sodno prakso slovenskih sodišč pa ni sporno, da je izvršilno sodišče, sploh pri sodni odločbi kot izvršilnem naslovu, na le-to strogo vezano in lahko zato dovoli izvršbo le za izterjavo natančno take (in nič večje) terjatve, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Za terjatev, ki iz izvršilnega naslova ne izhaja, izvršbe ni mogoče dovoliti.