TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Stališče, da je že določba KZ-1, veljavna pred novelo KZ-1C vsebovala primer, da zastaranje izvršitve kazni ne nastopi, če je obsojenec nedosegljiv oz. na begu pred nastopom kazni, ni pravilna. Določba 94. člena KZ-1 je bila jasna in ni dopuščala različnih interpretacij. Dopolnitev določbe 94. člena KZ-1 ni bila predlagana zaradi „boljše interpretacije“, ampak „z vidika boljšega spoštovanja načela pravne države iz 2. člena Ustave RS (pravna obveznost izvrševanja pravnomočnih kazenskih sodb) ter vsaj v delu tudi interesa do spoštovanja osebnega dostojanstva žrtev kaznivih dejanj“, kot je navedeno v predlogu novele KZ-1C.

Določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 ter šestega 524. člena ZKP ne dajeta podlage za stališče, da je obsojenec nastopil in začel prestajati zaporno kazen že s trenutkom odvzema prostosti. To stališče je nevzdržno, saj bi pomenilo, da se v vseh primerih, ko je bila obsojencem začasno odvzeta prostost (pridržanje, pripor) pred ali po pravnomočnosti sodbe, šteje, da so že nastopili kazen in je nastopila situacija in 3. odstavka 94. člena KZ-1. To je nazadnje v nasprotju s 6. odstavkom 20. člena Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki jasno določa začetek prestajanja zaporne kazni (od dneva, ko se obsojenec zglasi v zavodu oz. od dneva, ko je v zavod priveden).