ReNPJP14–18 – Resolucija o Nacionalnem programu za...

2475. Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18)

Na podlagi 28. člena Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo in 105/10) je Državni zbor na seji dne 15. julija 2013 sprejel

R E S O L U C I J O
o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18)

1 Uvod

1.1 Izhodišče in ocena stanja

Celovita študija o jezikovnopolitičnem stanju v času pred pripravo Nacionalnega programa za jezikovno politiko iz različnih vzrokov ni bila opravljena. Zadnja celovita analiza je tako še vedno prikaz jezikovnega stanja, ki je kot dodatek priložen Nacionalnemu programu za jezikovno politiko 2007–2011.

Spremembam, do katerih je prihajalo glede na jezikovnopolitično stanje, opisano v omenjenem dodatku, lahko deloma sledimo na podlagi nekaterih posamičnih študij, ki jih je naročila Služba za slovenski jezik – še posebej na podlagi študije Pregled uresničevanja predvidenih ukrepov in nalog za doseganje resolucijskih ciljev (s socio-kulturološko razčlembo učinkov uresničevanja) glede na nosilce, roke in proračunske možnosti, z določitvijo danih in za merilo uporabnih kazalnikov – ter nekaterih manjših raziskav, ki so bile v tem času objavljene v strokovni in znanstveni literaturi.

Ker bo najpozneje do sprejetja naslednjega nacionalnega programa za jezikovno politiko potreben nov celovit vpogled v jezikovnopolitično stanje v Republiki Sloveniji, je v ta dokument vključenih več ukrepov, ki bodo omogočili izdelavo ustreznih študij, Služba za slovenski jezik pa bo poskrbela tudi za izdelavo novega celovitega pregleda slovenske jezikovne situacije, ki bo na voljo najpozneje leto dni pred začetkom izdelave novega nacionalnega programa za jezikovno politiko.

Kar se tiče sprememb na področju zakonodaje, lahko izpostavimo dve:

-

Leta 2008 je bila sprejeta Uredba o potrebnem znanju slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih in organih samoupravnih lokalnih skupnosti ter pri izvajalcih javnih služb in nosilcih javnih pooblastil.

-

V letu 2010 je pristojna Služba za slovenski jezik pripravila strokovne podlage za spremembo Zakona o javni rabi slovenščine. Spremembe je bilo treba napraviti predvsem zaradi prakse sodišč Evropske unije in načela prostega pretoka ljudi, blaga in storitev, in sicer v točkah, ki sta izrecno zahtevali uporabo slovenskega jezika pri označevanju izdelkov in oglaševanju izdelkov in storitev. S spremembo zakona je bilo namesto njiju uveljavljeno ohlapnejše določilo o »zlahka razumljivem jeziku«. Zakon je bil dopolnjen tudi v 2. členu, saj sta bila s področja pravne regulacije izvzeta jezik umetnosti in jezik verskih obredov.

Služba za slovenski jezik objavlja področne zakone, ki poleg Ustave Republike Slovenije in Zakona o javni rabi slovenščine vsebujejo določbe o rabi jezika, na spletnih straneh MK.

Kar se tiče finančnih sredstev, namenjenih izvajanju Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011, je bilo mogoče celovito slediti zgolj sredstvom za jezikovno politiko, ki so bila letno zagotavljana v proračunu Ministrstva za kulturo na podlagi pristojnosti tega ministrstva in proračunu nekdanje Službe Vlade RS za evropske zadeve oziroma Službe Vlade RS za razvoj in evropske zadeve. Aktivnosti, ki so jih izvajale služba (sektor) za slovenski jezik ter druge notranje organizacijske enote v ministrstvu samem, so bile financirane iz rednih in drugih namenskih sredstev ministrstva. Aktivnosti, ki jih služba oziroma ministrstvo ni moglo izvesti z lastnimi zmogljivostmi, so izvajali zunanji izvajalci, zanje pa so bila zagotovljena finančna sredstva na posebni proračunski postavki. Njihov (omejeni) obseg pa ni v nobenem letu veljavnosti dosedanje resolucije omogočal izvedbe vseh z njo predvidenih aktivnosti. Na podlagi Zakona o javni rabi slovenščine, zakonov o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za posamezna leta ter vsakoletnih sklepov pristojnega ministra o (so)financiranju dejavnosti Ministrstva za kulturo pri uresničevanju nalog iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 je v omenjenih letih pristojna služba (prej sektor) izvedla ustrezne postopke za izbiro izvajalcev predvidenih aktivnosti, pri čemer je uporabila tudi predpise s področja javnega naročanja. V obdobju 2007–2011 je bilo za izvajanje Resolucije v okviru Ministrstva za kulturo porabljenih 364.109 evrov, v okviru nekdanje Službe Vlade RS za evropske zadeve pa 32.400 evrov.

Kljub pomanjkanju celostne analize stanja sta v zadnjih letih tako stroka kot politika na ravni strateških načrtov za druga specialna področja prepoznali nekaj izzivov, ki jih pričujoči program poskuša celostno naslavljati. V nadaljevanju se bomo osredotočili na področji jezikovnega izobraževanja in jezikovne opremljenosti, ki sta na ravni ciljev in ukrepov najbolj natančno obdelani.

Jezikovno izobraževanje je kompleksno področje jezikovne politike. Pričujoča resolucija poskuša parcialne akcije (na primer na področju tujih jezikov, katerih rezultati so izkazani v mednarodno primerljivem merilu, prim. Prva evropska raziskava o jezikovnih zmožnostih: zaključno poročilo; Evropska komisija, junij 2012) sinergično povezati v usklajeno celoto s skupnim prizadevanjem za ustvarjanje pogojev do dostopa do znanja jezikov. Cilj teh prizadevanj mora biti zagotavljanje enakopravne družbene participacije za vse govorce in govorke,(1) tako v znotraj, kot medkulturnem kontekstu. Osrednja jezikovnopolitična pozornost na področju jezikovnega izobraževanja velja slovenščini v Republiki Sloveniji. Učenje slovenščine kot prvega jezika je dolgo veljalo za dejavnost, ki jo ustrezno načrtujejo, usmerjajo in evalvirajo predstavniki didaktične stroke in pristojne inštitucije. V zadnjih letih pa so vse glasnejši tudi nekateri drugi zainteresirani predstavniki širše slovenistike, ki opozarjajo na potrebo po večji vključenosti zainteresiranih deležnikov (Za premislek o učnih načrtih za pouk slovenščine, Delo, 4. december 2010, 25 podpisnikov), pri čemer opozarjajo na pomanjkanje raziskav, neodvisnega spremljanja učnih načrtov, usklajenost terminologije in metodike poučevanja slovenščine in tujih jezikov ter potrebe po znotraj- in medpredmetnem povezovanju. Rezultati mednarodne raziskave Pisa, ki so bili objavljeni leta 2010, so potrdili podpovprečne rezultate slovenskih petnajstletnikov s področja bralne pismenosti med 66 državami OECD in partnericami, zlasti z vidika najvišjih zmožnosti. Bralna pismenost je v okviru raziskave opredeljena kot posameznikova sposobnost razumevanja, uporabe in razmišljanja o napisanem besedilu, za doseganje določenih namenov, razvijanje posameznikovega znanja in zmožnosti ter sodelovanje v družbi, zato presega pouk slovenščine, je pa z njim vendarle tesno povezana, saj ravno pri pouku slovenščine ozaveščamo učence o različnih bralnih strategijah, vzgajamo potrebo po branju umetnostnih besedil ipd. Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji je izpostavila primerljivost na ravni kriterijev, ne le vsebin: »Če želimo doseči mednarodno primerljivo izobraženost naših učencev, moramo poleg mednarodno usklajenih učnih načrtov in standardov znanja doseči tudi mednarodno usklajenost kriterijev ocenjevanja znanja, seveda s tistimi državami, s katerimi se želimo primerjati.« Na tem področju se vzpostavlja javna strokovna debata (tematska številka Jezika in slovstva o zunanjem preverjanju znanja iz slovenščine kot prvega jezika v osnovni in srednji šoli, št. 1–2, 2012), ki jo je treba spodbujati, vključno z raziskavami, ki bodo poiskale slabosti, prednosti in izzive našega sistema jezikovnega izobraževanja s poudarkom na pismenosti. Nizka stopnja pismenosti je družbeni problem z zelo velikimi posledicami za prizadevanja in strategije na področju javnega zdravja, zaposlovanja, digitalne udeležbe, e-upravljanja, civilne udeležbe, revščine in socialne vključenosti, ugotavlja tudi posebna Strokovna skupina EU na visoki ravni za pismenost, katere priporočila so povzeta v sklepu Sveta EU o pismenosti z dne 26. novembra 2012. V tem smislu je pomembno spodbujati in razvijati prav vse vidike pismenosti, s posebno občutljivostjo tudi razvijanje jezikovne zmožnosti manjšin, vključenost govorcev s posebnimi potrebami in otrok priseljencev. O pomanjkljivem sistemu jezikovne integracije slednjih opozarjata stroka in tudi politika na ravni strateških dokumentov že dalj časa (Knez: Jezikovno vključevanje (in izključevanje) otrok priseljencev, Zbornik Obdobja 28, Ljubljana 2009, Medvešek in Bešter: Migrantski otroci in učenje slovenščine v slovenskem izobraževalnem sistemu, Uporabno jezikoslovje 9–10, Ljubljana 2011; Strategija vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v RS, kolegij ministra MŠŠ 2007, Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, MŠŠ, Ljubljana 2011). Pri jezikovnem izobraževanju je treba celostno načrtovati in spremljati celotno vertikalo, vključno z jeziki v visokem šolstvu, o čemer v zadnjih letih potekajo živahne razprave stroke, kako namreč uravnotežiti težnjo po odličnosti (ena od poti je gotovo premišljena internacionalizacija) na eni strani in skrb za razvoj krepitev slovenščine tudi na tem področju na drugi strani (Starc (ur.): Akademski jeziki v času globalizacije, Univerza na Primorskem, Koper 2012). Slovenska jezikovna politika bi morala s posebno pozornostjo obravnavati tudi učenje slovenščine kot sosedskega jezika (za Italijane, Avstrijce, Madžare in Hrvate). To bi bilo pomembno tudi za premagovanje nerazumevanja in težav, s katerimi se na marsikaterem odseku obmejnega pasu sosednjih držav srečujejo pripadniki avtohtone slovenske narodne manjšine (v vseh štirih sosednjih državah). Šengensko odprtost državnih meja bi bilo mogoče bolj izrabiti za uveljavljanje kulturnopolitične vizije skupnega slovenskega kulturnega prostora. Čeprav se stanje po vstopu Slovenije v EU postopoma izboljšuje (ugled slovenščine kot enega izmed uradnih jezikov EU), v nekaterih primerih še ni zadostnega napredka, na primer glede nerednega financiranja slovenskih kulturnih in izobraževalnih ustanov v Italiji, reševanja jezikovnega položaja porabskih Slovencev na Madžarskem na področju šolstva ipd.

Na področju jezikovne opremljenosti ravno tako ugotavljamo izzive, ki so potrebni hitrega in učinkovitega ukrepanja. V publikaciji Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika (Založba ZRC 2009), katere soizdajatelja sta SAZU in ZRC SAZU, je bila že leta 2009 v uvodu poudarjena potreba po izdelavi novega slovarja slovenskega jezika: »Slovenska strokovna in laična javnost namreč soglašata, da naš jezik nujno potrebuje nov slovar, saj je od izida zadnje knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika minilo že 17 let, od pripravljalnih in konceptualnih del zanj pa že pol stoletja, poleg tega se današnji čas razlikuje od časa nastajanja tega slovarja po družbenem in ekonomskem redu, kar je deloma vplivalo tudi na vrednostni sistem naroda, in po bliskovitem vzponu sodobnih tehnologij.« Kot ena od prioritet je bila torej v času veljave pretekle resolucije prepoznana potreba po izdelavi novega enojezičnega slovarja slovenskega jezika, ki bo prilagojen novim družbenim in tehnološkim okoliščinam. Na področju standardizacije je bila izpostavljena predvsem potreba po prilagajanju pravopisnih priročnikov novi stvarnosti: »Narava vprašanj sodobne javnosti, ki jih je mogoče opazovati tudi v spletnih svetovalnicah in forumih, kaže na dejanske pomanjkljivosti obstoječih pravil, saj je vse manj vprašanj povezanih z interpretacijo obstoječe kodifikacije in vse več težav povezanih z novimi položaji rabe« (Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, Založba ZRC 2011). Poleg tega so strokovnjaki na tem področju pogrešali boljšo organiziranost stroke in institucionalno podporo, ki bi omogočila širši konsenz glede standardizacijskih vprašanj: »Za celostno preureditev in prenovo pravopisnih pravil bi bilo treba upoštevati najširši krog jezikovnih uporabnikov, organizirati vseslovenski znanstveni posvet glede sprememb v standardizaciji in v tem okviru oblikovati delovno telo, ki bi sodelovalo pri izdaji posodobljenih pravopisnih pravil« (ibid.).

Na področju jezikovnih tehnologij je bila v okviru evropskega raziskovalnega projekta META-NET opravljena primerjalna analiza razvitosti jezikovnih virov in tehnologij za slovenščino v primerjavi z drugimi evropskimi jeziki (Slovenski jezik v digitalni dobi, Springer 2012), ki je pokazala, da pri slovenščini »manjkajo vsi viri in orodja za naprednejše procesiranje, kot je razločevanje pomenov, prepoznavanje argumentne strukture ali pomenskih vlog, razreševanje anaforičnih razmerij, prepoznavanje strukture ali koherentnosti besedila, retorične strukture, analize argumentacije, besedilnih vzorcev ali tipov, multimedijskega luščenja podatkov, večjezičnega luščenja podatkov itd.« Na področju govornih tehnologij »je sinteza govora trenutno najbolj razvita tehnologija. Razpoznava govora je omejena na povsem osnovne aplikacije in orodja. Splošna dostopnost orodij in virov pri govornih tehnologijah je relativno nizka.« Študija kot problematičen del izpostavlja »obsežnost vseh virov«, poleg tega zlasti to, da »manjka tudi skupna infrastruktura za hranjenje, vzdrževanje in distribucijo izdelanih virov in orodij ter skupna organizacijska platforma za sodelovanje akterjev na tem področju.«

Potrebo po vzpostavitvi infrastrukture za jezikovne vire in tehnologije potrjuje tudi Načrt razvoja raziskovalnih infrastruktur 2011–2020, ki ga je Vlada RS sprejela aprila 2011. V okviru družboslovnih in humanističnih raziskovalnih infrastruktur je izpostavljena infrastruktura CLARIN kot »idealno okolje tako za razvoj slovenskih jezikovnih virov in orodij, ki bi bili zaradi mednarodnega sodelovanja bolj standardizirani in večkratno uporabni, sodelovanje s strokovnjaki za tehnološko bolj podprte jezike in izobraževanje raziskovalcev na tem področju pa omogoča pretok znanja o teh tehnologijah.«

1.2 Okvir nacionalnega programa za jezikovno politiko

Sodobna slovenska jezikovna situacija zahteva premišljeno in dejavno jezikovno politiko, ki upošteva zgodovinske danosti in tradicijo, hkrati pa opravlja nove naloge in dosega nove cilje v sodobnih razmerah. Razvojno naravnana jezikovna politika temelji na prepričanju, da so slovenska država, slovenski jezik in slovenska jezikovna skupnost vitalne in dinamične pojavnosti, ki naj se nadalje razvijajo in krepijo. Na področjih, ki potrebujejo za ohranjanje obsega, vitalnosti in dinamičnosti slovenskega jezika še posebno skrb, pa je potrebno zagotavljati ukrepe, ki bodo stanje po potrebi izboljševale.

Bistveni del uresničevanja temeljnih človekovih pravic je tudi pravica posameznikov in posameznic do rabe svojega jezika in do povezovanja v jezikovne skupnosti. Ob tem mora slovenska jezikovna politika z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorcih ostajala prevladujoča prostovoljna izbira v čim večjem obsegu zasebne in javne rabe, kjer in kolikor izkušnje kažejo, da so nekateri govorci slovenščine pripravljeni svoj materni jezik neupravičeno zapostavljati, pa se ne sme apriorno odpovedovati možnosti zavezujočega pravnega predpisovanja rabe v določenih jezikovnih položajih. Še pomembneje za nadaljnjo vitalnost in krepitev položaja slovenščine pa je pri govorcih slovenščine uzavestiti njeno polnofunkcionalnost ter s sistematičnim razvijanjem veščin, spretnosti in vednosti o sistemskih izraznih možnostih, ki jih ponuja slovenščina, vzgajati in spodbujati suverene, samozavestne in motivirane uporabnike slovenskega jezika, hkrati pa ga temeljiteje opremiti z vsem, kar za svoje delovanje potrebujejo vsi sodobni javni jeziki in njihovi govorci.

Slovenska jezikovna politika se zaveda posebne odgovornosti, ki jo ima do Slovencev zunaj meja Republike Slovenije, hkrati pa upošteva vse govorce, ki jim slovenščina ni materni jezik: pripadnike madžarske in italijanske narodne skupnosti, romske skupnosti, priseljence ter vse druge, ki prihajajo ali želijo prihajati znotraj ali zunaj meja Republike Slovenije v stik s slovenskim jezikom. Spodbuja učenje in rabo slovenskega jezika na vseh ravneh ter za vse ciljne skupine, hkrati pa sistematično skrbi za čim boljši sistem poučevanja tujih jezikov in njihovo ustrezno razpršenost glede na kulturnocivilizacijske in gospodarske potrebe Republike Slovenije.

S še posebno občutljivostjo skrbi za govorce s posebnimi potrebami. V tem okviru je zaradi specifike njihovega sporazumevanja posebna skrb namenjena gluhim (slovenskemu znakovnemu jeziku kot prvemu jeziku večine gluhih), pa tudi vsem drugim osebam s posebnimi potrebami: slepim in slabovidnim (besedilom v brajici ter informacijski komunikacijski tehnologiji, namenjeni slepim in slabovidnim osebam), osebam s specifičnimi motnjami (kot so disleksija, slabše bralne in učne zmožnosti, govorno-jezikovne motnje ipd.) ter osebam z motnjo v duševnem razvoju.

Pomemben vidik uresničevanja jezikovnih pravic je tudi vzpostavljanje pogojev za strpno in spoštljivo sporazumevanje. Republika Slovenija na vseh področjih javnega življenja (izobraževanje, mediji, gospodarstvo itd.) z različnimi mehanizmi, spodbujevalnimi in normativnimi, skrbi za modus sporazumevanja, ki zagotavlja vsem družbenim skupinam enakopravno participacijo v družbi (neseksistična raba jezika, spoštovanje kulturne raznolikosti na ravni jezika ipd.).

Posebno pozornost namenja tudi prednostim in izzivom, ki jih prinaša dejstvo, da je slovenščina uradni jezik Evropske unije.

Slovenska jezikovna politika mora v naslednjem programskem obdobju zagotoviti ustrezen institucionalni in programski okvir za izdelavo takih jezikovnonačrtovalnih korakov, ki bodo dogovorno, strokovno kakovostno in operativno učinkovito uresničili postavljene načelne cilje. Zato jezikovnopolitični program predvideva kot začetni izvedbeni korak za dosego ciljev oblikovanje dveh med seboj usklajenih, samostojnih in celovitih jezikovnonačrtovalnih nacionalnih dokumentov:

1) Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje,

2) Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost.

Program jezikovnega izobraževanja predvideva že Zakon o javni rabi slovenščine v 13. členu; potreba po drugem programu pa je utemeljena vsebinsko in izhaja iz strokovnih izkušenj pri spremljanju in usmerjanju slovenske jezikovne situacije.

Akcijska načrta se pripravita tako, da minister, pristojen za kulturo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za izobraževanje in znanost, najpozneje v dveh mesecih po sprejetju Resolucije v Državnem zboru imenuje delovni skupini, ki ju sestavljajo predstavniki javnih raziskovalnih in strokovnih zavodov ter civilnodružbenih in drugih teles, dejavnih na programskem področju, in predstavniki državnih organov kot nosilcev jezikovnopolitičnih ukrepov. Skupini najpozneje v enem letu od imenovanja pripravita akcijska načrta, ki ju nato po ustreznih postopkih sprejme Vlada Republike Slovenije. Za koordinacijo priprave akcijskih načrtov in delovanja delovnih skupin skrbi Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo, ki bo v skladu z novimi zadolžitvami iz tega in naslednjega poglavja vsebinsko in kadrovsko primerno okrepljena. Akcijska načrta se morata navezovati na usmeritve, določene v tem dokumentu; kjer je to smiselno, pa naj vsebujeta tudi dolgoročnejše rešitve za obdobje od 5 do 10 let. V povezavi z oblikovanjem Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje bo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v sodelovanju z drugimi pristojnimi resorji poskrbelo tudi za posodobitev Nacionalne strategije za razvoj pismenosti, zlasti z vidika bralne pismenosti, saj rezultati mednarodnih raziskav kažejo na podpovprečne dosežke slovenskih petnajstletnikov.

1.3 Jezikovnopolitična vizija

Čeprav je Nacionalni program za jezikovno politiko odziv na celotne jezikovnopolitične razmere, je v ospredju njegove skrbi in predlaganih ukrepov slovenščina (urejanje njenega statusa in korpusa), ob tem pa svojo pozornost namenja tudi vsem drugim jezikom, ki spadajo v okvir slovenske jezikovne politike. Slovenščina je danes notranje celovit, družbeno in strukturno neokrnjen ter razvojno odprt jezik in taka naj bo tudi v prihodnosti. Republika Slovenija zato zagotavlja, da se slovenščina uporablja in nadalje razvija na vseh področjih javnega življenja znotraj meja slovenske države ter v ustreznih evropskih in mednarodnih okvirih. Skrbi za to, da se njene državljanke in državljani ter prebivalke in prebivalci lahko vključujejo v sporazumevalne procese, ki jim omogočajo enakopravno sodelovanje v državni in mednarodni skupnosti, pridobivanje in menjavo znanja ter izpolnjevanje osebnih, poklicnih in kulturnih potreb. Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je oblikovanje skupnosti samostojnih govork in govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini, zadostnim znanjem drugih jezikov, z visoko stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti. Za ta namen država zagotavlja zbiranje, obdelovanje in trajno dostopnost zanesljivih slovničnih, slovarskih in stilskih informacij o vseh pojavnih oblikah slovenščine, še posebej o knjižnem jeziku kot njeni standardni in povezovalni različici. Skrbi tudi za podatkovne jezikovne vire, ki jih govorke in govorci slovenščine potrebujejo pri učenju in rabi tujih jezikov, ter za tiste vire, ki jih potrebujejo govorke in govorci drugih jezikov pri učenju in rabi knjižne slovenščine (vključno s skrbjo za slovenski znakovni jezik in slovensko brajico).

Republika Slovenija slovenščini zagotavlja prevladujočo vlogo v uradnem in javnem življenju znotraj države, hkrati pa omogoča sporazumevanje in obveščanje v drugih jezikih v skladu s pravno in demokratično legitimnimi sporazumevalnimi potrebami svojih državljanov, drugih prebivalcev in obiskovalcev. Zavzema se za krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic slovenske jezikovne skupnosti v sosednjih državah ter pravic govork in govorcev slovenščine kot enega izmed uradnih jezikov Evropske unije in v mednarodnih telesih. Slovenščina za svoje govorke in govorce že doslej na marsikaterem področju rabe ni bila edina možnost; s povečanim svetovnim pretokom znanja, blaga, storitev in oseb ter še učinkovitejšim učenjem drugih jezikov pa se bodo možnosti izbire raznih jezikov za izpolnjevanje različnih sporazumevalnih potreb še širile. Zato mora slovenska jezikovna politika z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorcih ostajala prevladujoča prostovoljna (samoumevna) izbira v čim večjem obsegu zasebne in javne rabe, z ustrezno motivacijo pa naj bo slovenščina privlačna za učenje in rabo tudi pri čim več govorcih drugih jezikov, obvezna pa za vse tiste, ki se hočejo poklicno uveljavljati v javnem sporazumevanju ali sploh na jezikovno občutljivih delovnih mestih, pri čemer je treba spoštovati ustavna določila, ki se nanašajo na položaj in pravice pripadnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti.

Republika Slovenija hkrati skrbi za krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic ustavno določenih manjšin ter omogoča ohranjanje in obnavljanje rabe jezikov drugih jezikovnih skupnosti in priseljencev.

1.4 Nosilci dejavne jezikovne politike

Neposredni nosilci jezikovne politike Republike Slovenije so državni organi. Jezikovno politiko v državnem okviru je treba preoblikovati in zasnovati tako, da zanjo prevzamejo ne le izvajalsko in proračunsko odgovornost, temveč tudi vsebinsko pobudo konkretni nosilci s posameznih področij. Iz rezultatov analize izvajanja prve resolucije o nacionalnem programu jezikovne politike je mogoče sklepati, da je bilo le malo državnih ustanov in organov dejansko vključenih v določanje resolucijskih ciljev in nalog, kaj šele, da bi poskrbeli za ustrezna proračunska sredstva in prevzeli njihovo organizacijsko izvedbo.

Tedanji Sektor za slovenski jezik je sicer že pred pripravo predloga prvega nacionalnega programa za jezikovno politiko poskušal na različne načine doseči učinkovitejše in usklajeno oblikovanje in izvajanje slovenske jezikovne politike. Tako je Vlada Republike Slovenije 9. februarja 2006 sprejela Sklep o ustanovitvi, organizaciji in delovnem področju komisije Vlade Republike Slovenije za obravnavanje predlogov predpisov z vidika določb Zakona o javni rabi slovenščine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja. Komisiji predseduje minister, pristojen za kulturo, njeni člani pa so predstavniki Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije ter ministrstev, pristojnih za šolstvo, za gospodarstvo, za znanost in tehnologijo ter za javno upravo. Sklep določa, da je tajnik komisije po položaju vodja Sektorja za slovenski jezik na tedanjem Ministrstvu za kulturo. V sedmih letih po imenovanju se ni komisija sestala niti enkrat. Usklajevanje formalnopravnih določil in predpisov v zvezi s slovenščino (in drugimi jeziki na območju Republike Slovenije) je sicer nujno potrebno – načelne vsebinske usmeritve za to prinaša tudi predlog novega programa za jezikovno politiko – toda dejavna jezikovna politika, h kateri se je Republika Slovenija zavezala z Zakonom o javni rabi slovenščine, pomeni bistveno širšo dejavnost, ki zadeva tudi druge vsebine in posledično druge mehanizme izvršilne oblasti.

Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo (v nadaljevanju MK) je v sedanji strukturi izvršilne oblasti Republike Slovenije ključno telo za koordinacijo slovenske jezikovne politike in glede na središčno vlogo slovenskega jezika v slovenski jezikovni politiki se zdi smiselno, da to tudi ostane in se v skladu s širše razumljeno jezikovno politiko okrepi. Namreč, slovenska jezikovna politika sega vsebinsko gledano vendarle precej širše od načrtovanja položaja in podobe slovenskega jezika. Zato bo za izvajanje novega jezikovnopolitičnega programa treba oblikovati tudi novo medresorsko delovno skupino za spremljanje izvajanja (tako razumljene širše) jezikovne politike Republike Slovenije, ki ne bi soobstajala z že omenjeno komisijo za obravnavanje predlogov predpisov z vidika določb Zakona o javni rabi slovenščine, ampak bi jo nadomestila. Nova skupina z redefiniranimi pristojnostmi (v nadaljevanju) mora delovati po združenih načelih odgovornosti in operativnosti. S tem je mišljena po eni strani načelna odgovornost najvišjih predstavnikov ministrstev ter drugih vladnih služb za ustanovitev in delovanje skupine, po drugi strani pa konkretna in operativna odgovornost posameznih javnih uslužbencev kot stalnih sodelavcev skupine. Skupina se imenuje s sklepom vlade, sestavljajo pa jo javni uslužbenci iz tistih organov izvršilne oblasti in nosilcev javnih pooblastil, katerih dejavnost je najbolj neposredno povezana z jezikovnopolitičnimi vprašanji. To so:

-

Generalni sekretariat Vlade RS (GSV),

-

Ministrstvo za kulturo (MK),

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), Urad za razvoj izobraževanja,

-

Ministrstvo za pravosodje (MP),

-

Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ),

-

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ),

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ),

-

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT),

-

Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu,

-

Služba Vlade RS za zakonodajo (SVZ),

-

Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS),

-

Javna agencija za knjigo RS (JAK).

Koordinator delovne skupine je Služba za slovenski jezik, katere vodja je predsednik delovne skupine.

Naloge oziroma ukrepi, ki jih vsi ti nosilci izvajajo, so navedeni pri posameznih ciljih.

Iz analize uresničevanja Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 je mogoče posredno sklepati, da slovenski javni uslužbenci večinoma niso bili dobro seznanjeni s temeljnimi načeli jezikovnopolitičnega premisleka in delovanja, niti se niso dejavno vključili v pripravo dokumenta, kar se kaže v pomanjkanju ukrepanja in poročanja, vse to pa ovira nadaljnji razvoj dejavne jezikovne politike v Republiki Sloveniji. Zato Služba za slovenski jezik izdela poseben dokument z razumljivo in jasno oblikovanimi vodili, smernicami in vprašanji, ki bo omogočal učinkovit okvir uporabno, ciljno usmerjenega jezikovnopolitičnega razmišljanja tudi tistim javnim uslužbenkam in uslužbencem, ki se neposredno s to tematiko še niso srečali in ukvarjali. Za dodatno pomoč na začetku delovanja medinstitucionalne delovne skupine je smiselno prirediti posebno izobraževanje za imenovane člane, na katerem bi jezikovnopolitično izkušeni vladni uslužbenci in zunanji strokovnjaki predstavili temeljne parametre slovenske jezikovnopolitične situacije, okvire jezikovnopolitičnega delovanja ter usmeritve in cilje novega jezikovnopolitičnega programa. Z vsem tem bi zagotovili dobre temelje za nadaljnjo jezikovnopolitično dejavnost izvršilne oblasti, saj bodo posamezniki motivirani in usposobljeni tako za predlaganje jezikovnopolitičnih rešitev kakor tudi za njihovo izvrševanje oziroma nadzorovanje na svojem delovnem področju, hkrati pa bi bila njihova dejavnost strokovno podprta in koordinirana.

Pri predlogu ciljev in ukrepov v nacionalnem programu jezikovne politike za naslednje petletno obdobje zato med nosilci navajamo samo državne organe in nekatere nosilce javnih pooblastil, ne pa drugih javnih in zasebnih zavodov, ki po svojih ustanovnih aktih in delovnih programih opravljajo različne jezikovnonačrtovalne naloge. Dolžnost državnih organov je, da za vsak cilj in ukrep v jezikovnopolitičnem programu po veljavnih postopkih izberejo najprimernejšega izvajalca in poskrbijo za ustrezno izvedbo.

Jezikovna politika je sestavni del drugih politik, od šolske do gospodarske, z njo je povezana tudi kulturna politika. K splošnim ciljem, izraženim v viziji tega jezikovnopolitičnega programa, lahko s svojo dejavnostjo gotovo pomembno prispevajo najrazličnejši dejavniki in javni sistemi, kot so splošne knjižnice, kulturne in umetniške ustanove ter drugi. Toda naloga jezikovnopolitičnega programa je izpostaviti najnujnejše jezikovne cilje in ukrepe v naslednjem petletju, ne pa opredeljevanje jezikovne vloge in poslanstva teh ustanov in sistemov.

V resoluciji so predvidena le dodatna proračunska sredstva, ki bi jih bilo treba zagotoviti za uresničitev posameznega ukrepa. Niso pa zajeta sredstva za redne programe institucij, v okviru katerih so bodo izvajali določeni ukrepi.

Oštevilčenje ukrepov pri posameznih ciljih in ukrepih ne pomeni prioritetnega razvrščanja.

&fbco;binary entityId="399311f8-7d10-4155-8ccb-eb0fcfa0cb11" type="gif"&fbcc;

2 Vsebinska opredelitev jezikovne politike Republike Slovenije 2014–2018 s cilji in ukrepi

2.1 Jezikovno izobraževanje

2.1.1 Uvod

Znanje jezikov je hkrati simbolna in praktična vrednota, ki mora biti dostopna vsakomur ne glede na kulturno, izobrazbeno ali premoženjsko ozadje. Zato Republika Slovenija skrbi za jezikovno izobraževanje vseh svojih državljanov in prebivalcev, pa tudi Slovencev po svetu in tujcev, ki prihajajo v stik s slovenskim jezikovnim prostorom, na več ravneh.

V okviru svojega izobraževalnega sistema skrbi za čim kvalitetnejši pouk slovenščine kot prvega jezika na območju Republike Slovenije ter za čim večjo dostopnost pouka slovenščine za Slovence po svetu. V svojem izobraževalnem sistemu upošteva specifične potrebe tistih otrok in mladih priseljencev, ki jim slovenščina predstavlja drugi ali tuji jezik, skrbi pa tudi za promocijo učenja slovenščine pri odraslih, ki jim slovenščina predstavlja drugi ali tuji jezik, ter za promocijo učenja slovenščine v tujini. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, skrbi za kvalitetno izobraževanje v italijanščini oziroma madžarščini, skrbi za uporabo in razvoj jezika romske skupnosti, prav tako pa priznava vsem drugim jezikom manjšin, priseljenskih skupnosti ipd. pravico do rabe, ohranjanja in obnavljanja lastnega jezika in kulture.

Pri izobraževanju upošteva jezikovne pravice govorcev s posebnimi potrebami.

V skladu s tradicijo pozitivnega vrednotenja znanja različnih tujih jezikov in glede na sodobne potrebe po konkurenčnosti, odprtosti in demokratičnosti Slovenije je ena prednostnih usmeritev slovenske jezikovne politike upoštevanje jezikovne raznolikosti in spodbujanje funkcionalne večjezičnosti. Cilj je, da bi bili govorci slovenščine kot prvega jezika jezikovno kompetentni in ozaveščeni in da bi razvili zmožnost učinkovitega, samozavestnega in kvalitetnega sporazumevanja v slovenščini in po možnosti vsaj še v dveh jezikih, tako na področju splošne kot poklicne rabe. Pri tem naj se utrjuje zavest o položaju slovenščine kot uradnega jezika v Republiki Sloveniji, o tem, da je slovenščina materni jezik večine prebivalstva, pa tudi drugi ali tuji jezik za številne govorce drugih maternih jezikov, ter o enakovrednosti vseh jezikov.

Skladno s spoštovanjem temeljnih človekovih pravic in načel Evropske unije se Slovenija zavezuje k spodbujanju medsebojnega razumevanja, solidarnosti in družbene kohezije. Javnost se mora zavedati, da imajo vsi pravico vključevati se v javno življenje, da mora biti srečevanje z različnostjo strpno in naklonjeno ter da imajo različne skupine govorcev slovenščine in drugih jezikov različne sporazumevalne potrebe in različno stopnjo jezikovne zmožnosti. S tem je povezano tudi ozaveščanje govork in govorcev o občutljivi rabi jezika pri vzpostavljanju družbenih razmerij (na primer neseksistična raba jezika, premišljena raba izrazov za potencialno ranljive skupine ipd.). Jezikovno izobraževanje ima ključno vlogo pri uresničevanju navedenih usmeritev. V tem okviru je bistvena razširitev razumevanja vloge učiteljev slovenščine in drugih jezikov. Ti niso le posredovalci jezikovnega, ampak tudi kulturnocivilizacijskega znanja ter so vezni člen med različnimi jeziki, kulturami in identitetami. Da bi učitelji to vlogo v resnici lahko opravljali, jih je treba dodatno usposabljati in jim dati čim večjo avtonomijo, ki med drugim vključuje tudi prožno uporabo in udejanjanje učnih načrtov glede na različne potrebe tistih, ki jih učijo. Samo tako bodo lahko postali jezikovno samozavestnejši.

Zakon o javni rabi slovenščine (13. člen) zavezuje Vlado Republike Slovenije k sprejetju posebnega programa jezikovnega izobraževanja, ki naj bi bil poleg rednega izobraževanja namenjen tudi za jezikovno izpopolnjevanje mladine in odraslih, ter programa, namenjenega tujcem v Republiki Sloveniji. Programa nista bila ne oblikovana ne sprejeta. V skladu z besedilom tega dokumenta se bo celovita problematika jezikovnega izobraževanja v Republiki Sloveniji urejala v okviru enotnega Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje, ki bo vseboval tudi programa, predvidena v navedenem zakonu. Akcijski načrt bo upošteval v nadaljevanju navedena izhodišča.

2.1.2 Splošni cilji in ukrepi

Nekateri cilji in ukrepi na področju jezikovnega izobraževanja se morajo načrtovati povezano in enotno ne glede na različnost jezikov in ciljnih skupin. Načrtovanje in izvajanje jezikovnega izobraževanja mora temeljiti tudi na ustreznih podatkih o jezikovnem standardu, jezikovni rabi, sporazumevalnih potrebah, jezikovnih stališčih ipd., katerih pripravo in zbiranje predvideva ta dokument.

1.

cilj: Uskladitev dejavnosti jezikovnega izobraževanja na vseh ravneh

Ukrep:

-

v okviru sprejemanja Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje se opredelijo dejavnosti na vseh zadevnih področjih, in sicer glede na tip govorcev, raven šolanja, jezike in družbene potrebe, po prioritetah in v danem časovnem okviru (5–10 let).

Kazalnik:

-

izdelava Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje.

Predvidena sredstva: 25.000 EUR.

Predvideni učinki: usklajeno in učinkovito načrtovanje in izvajanje jezikovne politike na področju jezikovnega izobraževanja ter posledično dvig ravni funkcionalne pismenosti vseh tipov govorcev.

Nosilec: MK.

2.

cilj: Zmožnost govorcev slovenščine za uporabo jezikovnih priročnikov in jezikovnih tehnologij

Ukrep:

-

usposobiti govorce in učeče se za učinkovito sporazumevanje v slovenskem jeziku, temelječem na ustreznem znanju in pozitivnem odnosu do jezika;

-

izobraževanje (učiteljev(2) in učečih se) za delo z jezikovnimi priročniki in viri.

Kazalnik:

-

število izvedenih izobraževalnih oblik.

Predvidena sredstva: 100.000 EUR.

Predvideni učinki: povečanje števila usposobljenih učiteljev in učečih se za kompetentno uporabo priročnikov in drugih jezikovnih virov, povečano število poznavalcev jezikovnih tehnologij, njihova množičnejša uporaba, učinkovitejše delo v izobraževalnih procesih.

Nosilca: MIZŠ, MK.

3.

cilj: Ozaveščenost o različnosti sporazumevalnih potreb in načinov sporazumevanja

Ukrep:

-

senzibilizacija o različnih sporazumevalnih potrebah in zmožnostih različnih skupin govorcev in sprejemljivosti različnih oblik sporazumevanja.

Kazalnik:

-

število dogodkov in gradiv, ki prispevajo k uresničevanju ukrepa.

Predvidena sredstva: 60.000 EUR.

Predvideni učinki: učinkovitejše in strpnejše sporazumevanje med različnimi skupinami govorcev.

Nosilca: MK, MIZŠ.

4.

cilj: Večjezikovna in medkulturna ozaveščenost

Ukrep:

-

priprava dodatnih učnih vsebin in gradiv s področja večjezičnosti in medkulturne komunikacije.

Učitelji:

-

medkulturno opismenjevanje učiteljev in vzgojiteljev.

Učeči se:

-

vzgajanje za razumevanje večjezičnosti in medkulturnosti.

Kazalnik:

-

število novih gradiv in pripravljenih učnih vsebin s tega področja.

Predvidena sredstva: 100.000 EUR.

Predvideni učinki: zviševanje stopnje sporazumevanja med različnimi skupinami, zviševanje praga tolerance v večjezičnih/večkulturnih okoljih, učinkovitejše sporazumevanje med različnimi udeleženci izobraževalnih procesov.

Nosilca: MIZŠ, MK.

5.

cilj: Spremljanje jezikovnega stanja

Ukrepi:

-

sistematično spremljanje bralne in funkcionalne pismenosti ter spodbujanje raziskav o slabostih, prednostih in izzivih jezikovne politike in izobraževanja s poudarkom na pismenosti;

-

spodbujanje aplikativnih raziskav o sodobnem slovenskem jeziku, njegovi zgodovini, njegovih govorcih (slovenščina kot prvi jezik, slovenščina kot drugi ali tuji jezik, govorci s posebnimi potrebami), njihovi jezikovni zmožnosti, sporazumevalnih potrebah in stališčih ter kontrastivnih, sociolingvističnih in drugih raziskav – vključno z raziskavami regionalnih različic in slovenščine zunaj Republike Slovenije, ki bodo služile kot podpora Akcijskemu načrtu za jezikovno izobraževanje;

-

spodbujanje aplikativnih raziskav s področja jezikov manjšin ter tujih jezikov v funkciji zagotavljanja podlag za celostno jezikovno politiko na področju jezikovnega izobraževanja in kot podpora Akcijskemu načrtu za jezikovno izobraževanje.

Kazalnik:

-

število raziskav.

Predvidena sredstva: 500.000 EUR.

Predvideni učinki: usklajeno in učinkovitejše načrtovanje, razvijanje in izvajanje jezikovne izobraževalne politike.

Nosilci: MK, MIZŠ, ARRS, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

2.1.3 Slovenščina kot prvi jezik

2.1.3.1 V Republiki Sloveniji

Slovenščina je kot uradni ter za večino prebivalstva materni jezik pri načrtovanju jezikovne politike deležna največje pozornosti. Na ravni jezikovnega izobraževanja bo jezikovna politika v naslednjem obdobju posebno skrb namenila jezikovnemu pouku slovenščine v vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike Slovenije, raziskavam slovenskega jezika ter evalviranju in raziskovanju jezikovnega izobraževanja v slovenščini.

Skušala bo tudi uzaveščati pomen jasnega in razumljivega uradovalnega jezika ter zagotavljati vseživljenjsko jezikovno izobraževanje javnih uslužbencev, da bodo odgovorno sooblikovali pisno in govorno podobo slovenskega jezika v javni rabi ter skrbeli za jasno in razumljivo izražanje in ne preveč zapleten uradovalni jezik.

Sedanja zasnova jezikovnega pouka slovenščine kot prvega jezika v vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike Slovenije si kot temeljni cilj zastavlja funkcionalno zmožnost sporazumevanja, temeljna metoda pa je delo z največkrat idealiziranim neumetnostnim besedilom. Glede na bistveno spremenjene družbene okoliščine (globalizacija, medkulturnost, večjezičnost) pa zgolj dobra funkcionalna pismenost ni več dovolj. Posameznik mora prevzemati vedno številnejše jezikovne vloge v osebnem, strokovnem, poklicnem in družbenem življenju. V ospredje prihaja potreba po razumevanju družbene razsežnosti jezika in kulture, v kateri poteka sporazumevanje. Govorcem slovenščine kot prvega jezika, tako mlajšim kot odraslim, naj izobraževalni sistem omogoča, da v tem jeziku kar najbolj udejanjijo svoje jezikovno-izrazne potenciale, se razvijejo v jezikovno kompetentne osebe in se glede na posameznikove potrebe opremijo za učinkovito, to je razumljivo in sprejemljivo javno in uradno komunikacijo ter za druge vrste specializiranega sporazumevanja.

Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje, ki ga predvideva ta resolucija, bo zato na podlagi raziskav in evalvacij pouka slovenščine, ki naj potekajo povsem neodvisno in institucionalno ločeno od drugih aktivnosti na področju pouka slovenščine, pa tudi na podlagi rezultatov dosedanjih raziskav bralne pismenosti (Pisa), sodobnih ugotovitev (splošno- in specialnodidaktične) stroke, rezultatov nacionalnih preizkusov znanja in mature ter mnenj visokošolskih zavodov in zainteresirane javnosti predvidel nov koncept poučevanja slovenščine kot prvega jezika. Koncept naj poleg že uveljavljenih in preizkušenih metod pouka slovenščine upošteva še naslednja izhodišča:

-

Pri jezikovnem pouku slovenščine je treba upoštevati tudi širši kulturni (zunajjezikovni) kontekst, učence usmerjati v zmožnost refleksije sprejemanja, interpretiranja, vrednotenja in tvorjenja besedil ter v analizo izkušenj, ki jih pridobivajo ob sprejemanju in tvorjenju najraznovrstnejših besedil. Teorijo besedilnih vrst naj pouk slovenščine razume kot idealiziran opis možnosti besedilne uresničitve, ki pa se v realnem življenju uresničuje izrazito prožno glede na najrazličnejše okoliščine. Pri snovanju učnih načrtov naj bodo izhodišče dejanske komunikacijske potrebe učencev.

-

Eden od temeljnih ciljev jezikovnega pouka slovenščine naj bo izboljšanje jezikovne samozavesti govorcev slovenščine.

-

Pouk slovenščine kot prvega jezika ne more v celoti prevzeti odgovornosti za razvijanje sporazumevalne zmožnosti, zato je treba sistemsko predvideti najrazličnejše možnosti medpredmetnega povezovanja. Še posebej pa je treba skrbeti za čim boljšo povezanost književnega in jezikovnega dela pouka slovenščine ter za navezovanje in povezovanje pouka vseh jezikov v kurikulu (gl. tudi poglavje Tuji jeziki).

-

Pouk slovenskega jezika naj ima tudi funkcijo prvega seznanjanja s splošnimi jezikoslovnimi metakoncepti, saj je takšno znanje bistvena sestavina kritične sporazumevalne zmožnosti in temeljni pogoj za uspešno reševanje problemov na najvišjih zahtevnostnih ravneh. Zato je treba za koherentnost podajanja slovničnih, pravopisnih in pravorečnih vsebin skrbeti bolj, kot se je skrbelo do zdaj. Pri tem naj se obravnava teh vsebin še vedno povezuje (tudi) s praktičnimi besediloslovnimi vidiki, vendar je treba preseči omejitev na zgolj neposredno uporabno, »funkcionalno« znanje. V tem okviru je smiselno spodbujati tudi pripravo šolskih slovnic slovenskega jezika za učence in dijake.

Poleg ciljev in ukrepov, ki jih bo predvidel Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje, pa se uveljavi naslednje:

1.

cilj: Razvijanje in izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti govorcev slovenščine kot prvega jezika in njihovo usposabljanje za učinkovito sporazumevanje

Ukrepi:

-

seznanjanje ravnateljev in učiteljev z nacionalno jezikovno politiko na področju slovenščine kot prvega jezika;

-

nadaljevanje aktivnosti v zvezi z izpopolnjevalnem učnih načrtov, učnih gradiv in učnih pristopov;

-

priprava evalvacij pouka slovenščine, ki bodo potekale neodvisno od institucije, ki skrbi za učne načrte, njihovo uvajanje ter za spremljavo pouka slovenščine;

-

prenova oziroma izdelava učnih gradiv v klasični in e-obliki;

-

izdelava seznama strokovnih izrazov za jezikovni pouk v osnovni in srednji šoli v slovenščini in tujih jezikih;

-

posodabljanje didaktičnih pristopov k učenju jezika in vzpodbujanje projektov, ki vključujejo medpredmetno povezovanje tujih jezikov in drugih predmetov s poukom slovenščine;

-

spodbujanje uvajanja inovativnih pristopov k učenju in poučevanju slovenščine kot prvega jezika;

-

spodbujanje stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev slovenščine na jezikovnem in didaktičnem področju;

-

usposabljanje učiteljev tujih jezikov na področju slovenščine in učiteljev slovenščine na področju tujih jezikov;

-

organiziranje in izvajanje ustreznega jezikovnega usposabljanja glede na sporazumevalne potrebe različnih ciljnih skupin na vseh stopnjah izobraževanja;

-

spodbujanje ustvarjanja ter drugih motivacijskih dejavnosti v slovenskem jeziku v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu.

Kazalniki:

-

število izvedenih ukrepov,

-

število strokovnih usposabljanj za ravnatelje in učitelje,

-

število zunanjih evalvacij pouka slovenščine,

-

število prenovljenih učnih gradiv v klasični in e-obliki,

-

število motivacijskih projektov,

-

število projektov spodbujanja inovativnih pristopov,

-

izdelan seznam strokovnih izrazov.

Predvidena sredstva: 700.000 EUR.

Predvideni učinki: usklajeno in učinkovitejše načrtovanje, razvijanje in izvajanje jezikovne in izobraževalnih politik.

Nosilca: MIZŠ, MK.

2.

cilj: Razumljiv uradovalni jezik in nadgrajevanje jezikovne zmožnosti javnih uslužbencev

Ukrepi:

-

dopolnjevanje in razširitev priročnika Jezik in oblika dopisa v skladu s celostno grafično podobo državne uprave, ki ga je izdalo Ministrstvo za pravosodje in javno upravo (Direktorat za organizacijo in kadre) po zgledu Evropske komisije (Pišimo jasno);

-

dodatno jezikovno izobraževanje za javne uslužbenke in uslužbence in njihovo ozaveščanje o družbeni vlogi slovenskega jezika, med drugim tudi na specifičnih področjih, kot je neseksistična in spolno občutljiva raba jezika;

-

ciljno jezikovno usposabljanje za javne uslužbence kot obvezni del pripravništva (Upravna akademija);

-

izdelava kazalnikov za razumljivo in sprejemljivo javno in uradno sporazumevanje za potrebe različnih ciljnih skupin.

Kazalnika:

-

dopolnitev priročnika,

-

število dodatnih jezikovnih izobraževanj in ciljnih usposabljanj za javne uslužbence.

Predvidena sredstva: 100.000 EUR.

Predvideni učinki: izboljšanje razumljivosti uradovalnega jezika, njegova usklajenost s splošno sprejetimi jezikovnimi normami, povečanje števila javnih uslužbencev s temi zmožnostmi, večja in lažja dostopnost dobrin državljanom kot udeležencem uradnih postopkov.

Nosilca: MNZ (vključno z Upravno akademijo), GSV.

2.1.3.2 Zunaj Republike Slovenije

2.1.3.2.1 Začasna mobilnost – zdomstvo

Nekateri govorci slovenščine kot prvega jezika odhajajo v tujino (zlasti v evropske države) za omejeno časovno obdobje, na primer zaradi službe. Pogosto jih spremljajo otroci, ki določen čas odraščajo in se šolajo v dvo- in večjezičnih okoljih zunaj matične države.

Slovenska jezikovna politika mora zdomcem, še posebej pa otrokom, zagotoviti možnost širjenja ali izpopolnjevanja jezikovne zmožnosti v slovenščini. Čeprav znanje slovenščine ti otroci primarno lahko pridobivajo ali vzdržujejo v družini, je nujno tudi sistematično učenje slovenščine kot prvega jezika v njegovi funkcijski raznolikosti, kakršno otrokom, ki odraščajo v Sloveniji, omogoča šolanje v domačem izobraževalnem sistemu. Zato mora vsaj deloma tudi siceršnje izobraževanje učencev in dijakov v tujini, to je pridobivanje znanja pri drugih predmetih, potekati v slovenskem učnem jeziku – ne nazadnje zaradi morebitnega njihovega kasnejšega vključevanja v slovenski izobraževalni sistem. Organizacija takšnega sistematičnega izobraževanja je seveda mogoča le v omejenem obsegu, pogosto celo samo na daljavo, bolj celovito pa je zanjo mogoče poskrbeti tam, kjer so potrebe zaradi večjega števila šolajočih se večje (na primer v primeru otrok slovenskih uslužbencev v Bruslju in Luksemburgu).

1.

cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske otroke

Ukrepi:

-

izdelava e-gradiv za samostojno učenje slovenščine kot prvega jezika in drugih predmetov v slovenščini na daljavo in za kombinirano učenje;

-

vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje znanja slovenščine kot prvega jezika za tiste, ki so zaključili šolanje oziroma se šolajo zunaj Republike Slovenije;

-

povečanje števila učiteljev slovenščine na evropskih šolah v Bruslju in Luksemburgu;

-

ohranjanje poletnih šol/taborov v Republiki Sloveniji za otroke govorce slovenščine kot prvega jezika, ki odraščajo in se šolajo v večjezičnih okoljih.

Kazalniki:

-

število novih e-gradiv,

-

število organiziranih izobraževalnih dogodkov,

-

vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje,

-

število novih delovnih mest za učitelje slovenščine na evropskih šolah.

Predvidena sredstva: 350.000 EUR.

Predvideni učinki: povečanje števila udeležencev jezikovnih izobraževalnih procesov, namenjenih zdomskim otrokom, večja dostopnost ustreznih gradiv, povečana stopnja znanja slovenščine med otroki v zdomskih skupnostih.

Nosilci: MIZŠ, MK, MZZ, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

2.

cilj: Usposabljanje učiteljev v dvo- in večjezičnih okoljih

Ukrep:

-

sistematično formiranje učiteljev slovenščine za vlogo strokovnjakov, ki bodo učečim se v dvo- in večjezičnem okolju pomagali pri udejanjanju jezikovno-izraznih potencialov in pri razvijanju funkcijsko raznolike sporazumevalne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku.

Kazalnik:

-

število izobraževalnih oblik za učitelje.

Predvidena sredstva: 40.000 EUR.

Predvideni učinki: povečanje števila udeležencev temu namenjenih izobraževalnih procesov, implementacija ustreznih izobraževalnih metod v omenjenih okoljih.

Nosilci: MIZŠ, MZZ, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

2.1.3.2.2 Zamejstvo in izseljenstvo

Raba slovenščine v zamejstvu, zlasti v Porabju, na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, v zahodni Benečiji, Kanalski dolini, Reziji in na Hrvaškem ter v izseljenskih skupnostih močno upada, zato zasluži posebno analizo, skrb, raziskovalno pozornost in podporo.

Slovenska jezikovna politika se zavzema, da se pravica do znanja in uporabe slovenščine v zamejstvu uveljavlja v vseh situacijah in okoljih, kjer je raba slovenščine zakonsko predvidena oziroma kjer obstaja želja govorcev po njeni zastopanosti. Iz posebnih razmer v zamejstvu izhajajo posebne jezikovnonačrtovalne potrebe, za izpolnitev katerih je potrebno kompleksno in kontinuirano raziskovanje narodnega in (družbeno)jezikovnega položaja zamejskih Slovencev, rabe njihovih knjižnih variant slovenskega jezika in narečij ter podpiranje informiranja osrednje slovenske skupnosti o jezikovnem položaju in jezikovnih potrebah slovenskega zamejstva.

V odnosu do izseljenstva, za katero je v primerjavi z zamejstvom značilen še krhkejši položaj slovenščine, je ključno, da si jezikovna politika prizadeva za spodbujanje rabe in učenja slovenščine v vseh krogih in situacijah, kjer za to obstaja interes.

Govorcem slovenščine – tako tistim, za katere je slovenščina prvi jezik, kot tistim, ki slovenščino uporabljajo kot drugi oziroma tuji jezik – mora jezikovna politika omogočiti čim kvalitetnejše pridobivanje in utrjevanje jezikovne zmožnosti, da bodo dobili osnove za samozavestno in učinkovito sporazumevanje v slovenščini v funkcijsko raznolikih sporazumevalnih situacijah. Obenem je pomembno tako učiteljem kot učečim se omogočiti, da pridobijo zmožnost nenehnega nadgrajevanja in širjenja zmožnosti v slovenščini.

1.

cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti in področij rabe v slovenščini kot prvem jeziku

Ukrepi:

-

povečanje štipendijskih skladov, ki omogočajo bivanje in izobraževanje Slovencev iz zamejstva in izseljenstva v Sloveniji, ter transparentnosti štipendiranja;

-

organizacija seminarjev o Sloveniji in slovenski kulturi ter o dvo- in večjezičnosti v družbi, družini in na osebni ravni;

-

spodbujanje rabe slovenščine v informativnih in predstavitvenih gradivih klasičnega in spletnega formata;

-

spremljanje stanja v zvezi z javno rabo slovenščine v zamejstvu v zvezi z uresničevanjem jezikovnopolitičnih načrtov;

-

podpora pri pripravi učnih gradiv in učbenikov slovenščine posebej za ciljne skupine na dvojezičnih območjih v zamejstvu;

-

podpiranje slovenskega zamejskega tiska;

-

podpiranje slovenske gledališke dejavnosti;

-

podpiranje ustvarjalnosti v lokalnih knjižnih različicah (nadiščini, terščini, porabščini);

-

vzpodbujanje kulturnih in izobraževalnih povezav z narodno matico;

-

podpiranje slovenskih medijev pri vključevanju življenja in problemov slovenskih zamejcev;

-

omogočanje telekomunikacijske pokritosti roba slovenskega govornega prostora in zagotovitev dostopnosti slovenskega radia in televizije.

Kazalniki:

-

obseg sredstev za štipendijske sklade,

-

obseg sredstev za medije,

-

obseg sredstev za kulturno ustvarjalnost,

-

število organiziranih seminarjev,

-

število raziskav v zvezi z javno rabo slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu,

-

obseg sredstev in število gradiv in učbenikov slovenščine,

-

telekomunikacijska pokritost slovenskega govornega prostora.

Predvidena sredstva: 1.000.000 EUR.

Predvideni učinki: povečanje števila udeležencev izobraževalnih procesov v Sloveniji, namenjenih otrokom, mladim in strokovnjakom iz zamejstva in izseljenstva, usklajeno podpiranje razvoja in dostopnosti vseh oblik medijske prisotnosti slovenščine v zamejskih in izseljenskih okoljih, podpiranje razvoja kulturne ustvarjalnosti ter zagotovitev ustreznih orodij in infrastrukture za to.

Nosilci: MIZŠ, MK, MZZ, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

2.

cilj: Optimizacija poučevanja in učenja slovenščine

Ukrepi:

Učitelji:

-

sistematično usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev v šolah s slovenskih učnim jezikom in v dvojezičnih šolah – tako učiteljev slovenščine in drugih jezikov kot učiteljev nasploh – v obliki specializiranih tečajev za vlogo strokovnjakov, ki bodo učečim se v dvo- in večjezičnem okolju pomagali pri udejanjanju jezikovno-izraznih potencialov in pri razvijanju kar se da široke in funkcijsko raznolike sporazumevalne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku ter pri kvalitetnem razvijanju zmožnosti v slovenščini kot drugem oziroma tujem jeziku;

-

izdelava celovite metodike poučevanja slovenščine v večjezičnih okoljih.

Učeči se: