TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 389/2016 z dne 10. 10. 2018, sodba Upravnega sodišča št. I U 744/2015 z dne 4. 10. 2016, odločba Ministrstva za finance št. DT-499-21-6/2014 z dne 31. 3. 2015 in odločba Davčnega urada Maribor št. DT 0610-4510/2012-34 (10-210-06, 04) z dne 22. 11. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Finančnemu uradu Maribor v novo odločanje.

Oblika uživanja lastnine in prvina premoženjske svobode, ki jo varuje 33. člen Ustave, je tudi posedovanje gotovine.   Če obdavčevanje na podlagi verjetne davčne osnove ni zamejeno z zahtevo po objektivnosti sklepa o obstoju nenapovedanih dohodkov, se preširoko odprejo vrata za obdavčevanje posameznikov tudi v primerih, ko za to ni stvarnega razloga. Povedano drugače: davčni poseg v temeljne svoboščine je v pravni državi legitimen le, če je gotovo vsaj to, da je bilo davčno pomembno dejstvo uresničeno.     V pritožnikovem primeru je davčni organ ugotovil, da je pritožnik v nadzorovanem obdobju imel na razpolago denarna sredstva na bančnem računu, ki bi lahko bila vir v nadzorovanem obdobju položene gotovine, vendar je zaključil, da pritožnik ni izkazal, da je dejansko tudi bila. Drugih okoliščin, ki bi kazale, da dvignjena gotovina ni bila vir položene gotovine (ali morebiti potrošnje ali drugega njegovega premoženja, ki ga je davčni organ odkril), ni ugotavljal in jih glede na obravnavano stališče tudi ni bil dolžan ugotavljati. Na podlagi teh ugotovitev pa ni mogoče objektivno sklepati o obstoju nenapovedanih dohodkov v višini dvignjene gotovine. Tega tudi ne omogoča zaključek davčnega organa, da pritožnik ni izkazal, da je bila dvignjena gotovina vir položene gotovine. Dvig gotovine namreč sam po sebi ne spreminja posameznikovega premoženjskega položaja, zato je v primeru dviga gotovine razumno tudi sklepanje, ki je nasprotno sklepanju, ki izhaja iz obravnavanega stališča, se pravi, da je dvignjena gotovina dejansko bila vir položene gotovine ali je celo bila uporabljena kot vir za pridobitev drugega premoženja ali vir pritožnikove potrošnje v nadzorovanem obdobju.