TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke.

Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prvega odstavka 75. člena SPZ prepovedane: to je, če presegajo mero, ki je običajna glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere, ali ki povzročajo znatno škodo.

Tudi če bi šlo za kršitev določb pravdnega postopka o prekluziji, bi morala pritožba zatrjevati, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa pritožba ne pove. Zato s pritožbeno grajo ne more uspeti. Gola kršitev določene določbe ZPP namreč ne zadošča za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.