ReNPPD14–20 – Resolucija o Nacionalnem programu na...

968. Resolucija o Nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2014–2020 (ReNPPD14–20)

Na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 98/99 in 2/04 – ZPNNVSM) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo,105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 2. aprila 2014 sprejel

R E S O L U C I J O
o Nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2014–2020 (ReNPPD14–20)

1. UVOD

Problematiko prepovedanih drog v prvi vrsti ureja zakonodaja s tega področja, poleg nje pa ima pomembno vlogo tudi Nacionalna strategija, ki mora določati področja delovanja, smeri razvoja in izvedbene mehanizme.

Nacionalni program na področju drog v Sloveniji tokrat sprejemamo tretjič. Prvi nacionalni program na področju drog je bil pripravljen leta 1992 in je predstavljal začetek celovitega reševanja problematike prepovedanih drog pri nas. Naslednja strategija na tem področju se je pripravljala daljše časovno obdobje. Proces priprave je usklajeval Urad za droge Vlade RS, ki je imel za eno izmed glavnih nalog oblikovanje tega strateškega dokumenta. Ključne vsebine Resolucije o nacionalnem programu na področju drog za obdobje 2004–2009 (v nadaljnjem besedilu: ReNPPD) so bile določene na podlagi analize stanja, ki je vsebinsko pokrila vsa področja problematike drog. Po zaključku izvajanja ReNNPD so bile opravljene obsežne evaluacija izvajanja nacionalnega programa, rezultati katerih predstavljajo enega ključnih izhodišč za pripravo nove strategije na tem področju.

V Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU) so usmeritve na področju prepovedanih drog podane v dveh temeljnih političnih aktih: v Strategiji EU na področju drog (2013–2020) in v izvedbenem Akcijskem načrtu EU za boj proti drogam (2013–2016). Strategija EU temelji na treh konvencijah OZN (Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961, ki je bila spremenjena s protokolom iz leta 1972, Konvencija o psihotropnih snoveh iz leta 1971 in Konvencija proti nezakonitemu prometu z narkotičnimi in psihotropnimi snovmi iz leta 1988).

Ukrepi in politike na področju prepovedanih drog se v Sloveniji izvajajo znotraj devetih resorjev. Koordinacija ukrepov in politik je zagotovljena preko Komisije Vlade RS za droge. Nevladne organizacije na področju drog imajo v Sloveniji pomembno vlogo, saj izvajajo nekatere temeljne programe pomoči za uporabnike drog in njihove svojce. Na področju države se povezujejo v zveze, ki so, med drugim, sogovornik ministrstvom pri oblikovanju ukrepov in politik. Predstavniki zvez so tudi člani Komisije Vlade RS za droge.

Posamezni resorji zagotavljajo zbiranje, obdelavo, analizo ter posredovanje podatkov vsak s svojega področja. Zaradi celovitega spremljanja epidemiološke situacije in trendov na področju prepovedanih drog se podatki oziroma agregati podatkov različnih resorjev zbirajo in analizirajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Republike Slovenije (v nadaljevanju NIJZ). NIJZ obdelane in analizirane podatke posreduje drugim ustanovam v državi, mednarodnim ustanovam ter širši javnosti. Inštitut je hkrati kontaktna točka evropske mreže kontaktnih točk za droge, ki ima svoj sedež v Lizboni (EMCDDA – Evropski center za spremljanje drog in odvisnosti od drog).

Na lokalni ravni imajo koordinativno vlogo Lokalne akcijske skupine (v nadaljnjem besedilu: LAS), ki so bile ustanovljene v občinah kot posvetovalna telesa županov. LAS usklajujejo ukrepe in aktivnosti s področja drog na ravni posameznih občin.

Novi Nacionalni program na področju drog temelji na ugotovljenih potrebah na tem področju v vseh pristojnih resorjih, na rezultatih evalvacij izvajanja pretekle strategije, na novejših izsledkih znanosti ter na obstoječi zakonodaji s tega področja. Predstavlja strateško izhodišče za enoten, celovit in uravnotežen pristop države na področju drog. Izvajanje strategije se na operativni ravni zagotavlja z dvoletnimi akcijskimi načrti, v katerih so določene prednostne naloge, njihovi izvajalci in opredeljena finančna sredstva. Akcijski načrt predstavlja tudi instrument. ki s svojo strukturo omogoča natančno spremljanje izvajanja in sprotno prilagajanje aktivnosti aktualnim problemom in potrebam na področju drog.

Zakonodaja na področju drog

Zakonodaja in politika do drog v državi sta pogojeni po eni strani z mednarodnim pravnim sistemom na tem področju, po drugi strani pa sta odvisni tudi od številnih spremenljivk, kot so razširjenost uporabe drog, politične prioritete in finančne zmožnosti, dostopnost različnih storitev pomoči, družbena zaznava tega pojava in nenazadnje zemljepisna lega posamezne države. Pri razvoju politike je treba upoštevati še pojave revščine, izključenosti, socialne neenakosti, diskriminacije in stigme, ki postajajo vse večji problem, s katerim se soočajo mnogi posamezniki. Temeljna zakonodaja na področju prepovedanih drog je bila pripravljena znotraj Organizacije združenih narodov. Podpisnice konvencij Organizacije združenih narodov na področju drog so skorajda vse države, kar pomeni, da je med njimi dosežena velika stopnja soglasja o tem, da so droge kompleksen in globalen problem, ki ga je potrebno reševati skupaj, usklajeno, celovito in na vseh ravneh.

V letih 1999 in 2000, sta bila v Sloveniji sprejeta temeljna zakona na področju prepovedanih drog. Ta zakona sta: Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 98/8 in 2/04 – ZPNNVSM; v nadaljnjem besedilu: ZPUPD) in Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/00, 2/04 – ZZdrl-A, 47/04 – ZdZPZ; v nadaljnjem besedilu: ZPPPD).

ZPUPD v osnovi določa ukrepe in dejavnosti, ki naj prispevajo k zmanjševanju povpraševanja po drogah. Med te ukrepe in dejavnosti sodijo različne informativne kampanje in preventivni programi, zdravstvene in socialne dejavnosti, programi zmanjševanja škode ter aktivnosti povezane s spremljanjem in analizo problematike uporabe drog. Zakon je tudi opredelil organiziranost in financiranje področja obravnave ovisnih od drog.

Z izvajanjem ZPPPD se skuša zmanjšati ponudba prepovedanih drog. Ta zakon določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog in sankcije za tiste, ki ne upoštevajo določil zakona.

V tem kontekstu je potrebno omeniti še Kazenski zakonik RS, ki v členih 186 in 187 opredeli kazniva ravnanja povezana s prepovedanimi drogami, predhodnimi sestavinami za proizvodnjo prepovedanih drog in nedovoljenimi snovmi v športu, ter kazni za kršilce.

Politična orodja na Evropski ravni

Strategija EU na področju drog (2013–2020)

Strategija temelji na treh konvencijah ZN, ki so glavni pravni instrumenti za obravnavanje problema drog. Osnovana je bila znotraj obstoječega pravnega okvira Pogodb o EU in ES in temelji na ustreznih pristojnostih EU in posameznih držav članic ob upoštevanju subsidiarnosti in sorazmernosti. Cilji Strategije EU so:

1.

Prispevati k merljivemu zmanjšanju povpraševanja po drogah, zmanjšanju odvisnosti in z drogami povezanemu tveganju in škodi za zdravje in socialni položaj.

2.

Prispevati k onemogočanju nezakonitega trga z drogami in k merljivemu zmanjšanju dostopnosti prepovedanih drog.

3.

Spodbujati koordinacijo z analizami razvoja in izzivov na področju drog v EU in na mednarodnem nivoju.

4.

Nadalje krepiti dialog in sodelovanje med EU in tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami.

5.

Prispevati k boljši distribuciji rezultatov različnih raziskav in evaluacij ter boljšemu razumevanju vseh aspektov fenomena drog vključno z razumevanjem učinkov različnih ukrepov in aktivnosti s ciljem pridobiti utemeljene in celovite podlage za pripravo različnih politik in aktivnosti.

Dosedanji celosten, interdisciplinaren in uravnotežen pristop, ki združuje zmanjševanje tako povpraševanja kot ponudbe, ostaja tudi v prihodnje osnova za pristop EU k problemu drog. Strategija EU na področju drog poleg prepovedanih obravnava tudi dovoljene droge, zlasti alkohol. Posebej strategija omenja še uporabo več drog hkrati, zlorabo zdravil in pojav novih psihoaktivnih snovi.

Akcijski načrt EU za boj proti drogam (2013–2016)

Akcijski načrt je sprejel Svet EU meseca junija 2013. V dokumentu so zapisani številni ukrepi na vseh vsebinski področjih z namenom krepitve evropskega sodelovanja pri zmanjševanju škodljivih posledic uporabe drog in za zmanjšanje kriminala, povezanega z drogami. Akcijski načrt sledi zgradbi in ciljem strategije ter se fokusira na oprijemljive rezultate na posameznih prednostnih področjih.

2. NACIONALNA STRATEGIJA

Načrtovanje Resolucije o nacionalnem programu na področju drog (ReNPPD) je temeljilo na upoštevanju področne zakonodaje in drugih podzakonskih in strateških aktih različnih ministrstev. Upoštevana so bila tudi poročila o izvajanju pretekle Resolucije o Nacionalnem programu na področju drog, ki so jih pripravili vsi pristojni resorji in vsi relevantni epidemiološki in kriminološki podatki. Ministrstvo za zdravje je naročilo izdelavo evaluacije izvajanja Resolucije o nacionalnem programu na področju drog, ki jo je, kot znanstvena in neodvisna institucija, izvedla Fakulteta za socialno delo. Dodatno je Ministrstvo za zdravje naročilo pri Zvezi društev na področju drog analizo, s katero naj se med nevladnimi organizacijami ugotovijo stališča do pretekle Resolucije in zlasti pričakovanja do novega dokumenta. Glavne ugotovitve in priporočila evaluacije in analize so navedena v nadaljevanju. Informacijska enota na NIJZ je pripravila pregled pomembnejših epidemioloških podatkov na tem področju. Za javno predstavitev in obravnavo vsebine delovnega osnutka novega Nacionalnega programa je Ministrstvo za zdravje soorganiziralo dve večji konferenci, ki sta pritegnili k aktivnemu sodelovanju številne strokovnjake in zainteresirano splošno javnost. Vsebina novega dokumenta je bila predstavljena in obravnavana tudi v okviru drugih strokovnih kongresov in konferenc. Vse predloge za novo besedilo nacionalnega programa je analizirala delavna skupina pri Komisiji Vlade Republike Slovenije za droge, v kateri so ob predstavnikih posameznih resorjev sodelovali tudi predstavniki nevladnih organizacij in raziskovalci.

Omenjena evaluacija izvajanja pretekle ReNPPD je pokazala na kar nekaj problemov. V preteklosti je bilo premalo medsebojnega povezovanja in komunikacije tako med resorji, kot tudi v vertikalni smeri med ministrstvi na eni strani ter izvajalci programov in njihovimi uporabniki na drugi, kar je predvsem povzročalo težave pri uresničevanju tistih ciljev ReNPPD, kjer je nujno ukrepanje v več resorjih in na več ravneh. Boljše sodelovanje je nujno predvsem pri načrtovanju in usmerjanju konkretnih programov in aktivnosti. Zaznano je bilo tudi pomanjkanje ažurnih podatkov ter informiranja in obveščanja na nacionalni in lokalni ravni glede razširjenosti problematike drog v vseh njenih pojavnostih.

Po mnenju izvajalcev programov je bila ReNPPD kot dokument pomembna predvsem glede ključnih usmeritev za delo, med tem ko so za usklajevanje konkretnih ukrepov in aktivnosti pogrešali bolj operativne dokumente, kot bi bil na primer akcijski načrt. Resolucija je spodbudila nastajanje novih programov, hkrati pa so bili ti programi kasneje pogosto prepuščeni sami sebi, niso bili ustrezno ovrednoteni in za njihovo izvajanje niso bili zagotovljeni trajni viri financiranja. Izvajalci programov so v evalvaciji izrazili potrebo po boljši izmenjavi informacij in dobrih praks, po konkretnih vsebinskih kriterijih za vrednotenje kakovosti in uspešnosti njihovega dela in po večji usklajenosti med resorji tako glede komunikacije z izvajalci kot glede zavezanosti za kontinuirano podporo programom. Prav tako so pogrešali enotno koordinativno telo ali vsaj ključne strokovne sogovornike na pristojnih ministrstvih, zadolžene za stike tako s strokovno kot laično javnostjo.

Službe, ki delujejo na področju drog, so po mnenju uporabnic in uporabnikov sicer dokaj dostopne, a hkrati opozarjajo, da nekateri programi, ki so navedeni v ReNPPD, npr. varne sobe za injiciranje in iglomati, niso zaživeli, opozarjajo pa tudi na pomanjkanje programov v manjših krajih.

Zaradi potrebe po oceni učinkovitosti programov zdravljenja je Ministrstvo za zdravje leta 2007 izvedlo evaluacijo vzdrževalnega substitucijskega programa zdravljenja v Sloveniji – ocena kvalitete in učinkovitosti. Projekt je bil izveden v sodelovanju s Trimbos inštitutom – Nizozemski inštitut za duševno zdravje in odvisnosti – ter s Fakulteto za socialno delo Univerze v Ljubljani. Evaluacija je pokazala, da je vzdrževalno substitucijsko zdravljenje v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU dobro urejeno, dostop do zdravljenja je dober, ni čakalnih dob, delovni čas centrov je primeren, prav tako ni omejevanja dostopnosti programa z izrednimi kriteriji za vključitev posameznika v program zdravljenja.

Pomemben referenčen okvir pri izdelavi resolucije o nacionalnem programu je bila tudi strategija EU na področju drog (2013–2020), ki poudarja potrebo po nadaljnjem razvijanju celovite, večdisciplinarne, globalne in uravnotežene strategije na področju drog v Evropi. Po priporočilih Evropskega sveta naj bi v zvezi s tem v polni meri izkoristili strokovno znanje evropskega informacijskega središča za droge in odvisnosti (European Monitoring Centre for drugs and Drug Addiction – EMCDDA – Evropski center za droge in zasvojenosti (v nadaljnjem besedilu: EMCDDA)), pa tudi Europola in pomoči evropskih strokovnih združenj.

Na podlagi teh izhodišč in usmeritev je Ministrstvo za zdravje, kot pristojno ministrstvo, v sodelovanju z devetimi ministrstvi in zunanjimi strokovnjaki ter predstavniki civilne družbe pripravilo osnutek resolucije o nacionalnem programu RS na področju drog (2014–2020). Komisija za droge je obravnavala osnutek dokumenta in ga potrdila.

Epidemiološki in drugi statistični podatki

Epidemiološki podatki na področju drog za Slovenijo, ki jih spremljamo že več kot 10 let, kažejo, da je Slovenija v tem trenutku na pomembnem razpotju tako glede vzorcev uporabe drog kot tudi glede pristopov za zmanjševanje rabe prepovedanih drog. Če je bila v preteklem obdobju v Sloveniji v ospredju predvsem uporaba opijatov in njene posledice in so se temu primerno oblikovale različne oblike pristopov pomoči in ukrepov, se v zadnjih letih ob pojavu vse večjega števila novih drog pojavlja tudi vse večji delež uporabnikov teh drog med mlajšimi uporabniki drog. V zadnjih letih v ospredje prihajajo predvsem uporaba konoplje, kokaina in sintetičnih drog ter drog, ki trenutno še niso na listi prepovedanih drog in za katere številne države še vedno iščejo učinkovite pristope pri obvladovanju njihove uporabe. Med mladostniki je značilna tudi uporaba inhalantov (lepila, razredčila, kuhinjski plin itd.), ter zloraba raznih psihoaktivnih zdravil, ki si jih posamezniki po posebnem predhodnem postopku injicirajo, kar lahko vodi v zelo težke zdravstvene posledice.

NIJZ je v letih 2011 in 2012 izvedel prvo raziskavo o uporabi tobaka, alkohola in drugih drog med prebivalci Slovenije, starimi od 15 do 64 let, ki živijo v zasebnih gospodinjstvih. Po podatkih raziskave je kadarkoli v življenju že uporabilo katero izmed prepovedanih drog 16 % prebivalcev Slovenije. Med tistimi, ki so v življenju že uporabili prepovedano drogo, jih je največ, in sicer 15,8 % uporabilo konopljo ali hašiš. Raziskava je opozorila tudi na pojav uporabe več drog hkrati, ki je še posebej značilen za mlajše odrasle. Primerjava z Evropsko unijo (EU) pa je pokazala, da je razširjenost uporabe konoplje in tudi nekaterih drugih drog v Sloveniji nižja od evropskega povprečja. Po podatkih Evropske raziskave o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino (ESPAD) v letu 2011 je 24,8 % anketiranih dijakov, starih 15 in 16 let, v vsem življenju že uporabilo katero izmed prepovedanih drog. Podatki kažejo podoben trend kot v drugih državah, in sicer umirjanje razširjenosti uporabe prepovedanih drog po letu 2007. Sicer pa Slovenija v primerjavi s povprečjem držav ESPAD izstopa predvsem pri uporabi hlapil in konoplje; tako je o vseživljenjski uporabi hlapil poročalo 20 % dijakov, o vseživljenjski uporabi konoplje pa 23 %. Konoplja je za mladostnike zelo dostopna v Sloveniji v primerjavi s povprečjem ESPAD študije. V Sloveniji ocenjuje 45 % mladih, da je konoplja zelo dostopna, v povprečju ESPAD študije jih tako ocenjuje samo 29 %. 13 % mladih v ESPAD študiji ocenjuje, da je ekstazi lahko dostopen medtem, ko 20 % slovenskih mladostnikov ocenjujejo, da je ekstazi lahko dostopen. V ESPAD študiji je 35 % mladostnikov ocenilo, da je uporaba konoplje dvakrat v življenju tvegano vedenje, v Sloveniji je bilo takih samo 28 %. 42 % jih je v ESPAD študiji menilo, da je tvegano uporabljati konopljo občasno, v Sloveniji le 32 %. Kot tvegano je redno uporabo konoplje ocenilo 72 % mladostnikov, v Sloveniji pa le 58 %.

Tudi po podatkih raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju (HBSC) je po beleženju upada uporabe konoplje med 15-letniki med leti 2002–2006 prišlo med leti 2006–2010 do ponovnega trenda naraščanja uporabe, tako pri dekletih kot pri fantih.

Slovenija se nahaja na pomembnem geostrateškem območju glede drog. Naš geostrateški položaj na križišču dveh pomembnih evropskih prometnih koridorjev omogoča vstop in prehod čez naše ozemlje številnim drogam in predhodnim sestavinam. Zato je nujno, da so naši represivni organi usposobljeni za ustrezno ukrepanje ob najdbah večjih količin drog, hkrati pa je nujno, da so povezani s sosednjimi podobnimi službami in Interpolom ter Europolom. Slovenija je v zadnjih letih postala pomembna proizvajalka konoplje, saj represivni organi vsako leto odkrivajo vse več laboratorijev, v katerih gojijo posamezniki konopljo za prodajo.

Med uporabniki različnih drog, ki iščejo ustrezno pomoč zaradi nenadne zastrupitve z drogami, je vse več takih, ki uporabljajo konopljo, kokain, sintetične droge in vse manj takih, ki uživajo opijate. Zaradi manjše prisotnosti opijatov na črnem trgu se med uporabniki povečuje uporaba sintetičnih opijatov, ki jih najdejo v posameznih protibolečinskih zdravilih. Ob tem je vse bolj aktualen tudi alkohol, kot nadomestna droga za opijate.

Uporaba drog in tudi injiciranje drog v zavodih za prestajanje kazni je realnost evropskega in slovenskega prostora, kar nedvomno povečuje tveganje za prenos virusov HIV in hepatitisa C, zato je treba nadalje razvijati ustrezne programe zmanjševanja povpraševanja po drogah, ki delujejo v zavodih za prestajanje kazni.

Vbrizgavanje drog je tudi sicer pomemben dejavnik pri prenašanju nalezljivih bolezni, vključno z virusom HIV ter hepatitisov B in C. V obdobju 2007–2011 je razširjenost HIV med nevezano anonimno testiranimi uporabniki znotraj mreže CPZOPD ostala pod 1 %, z izjemo leta 2009, ko je bila 1,3 % in leta 2011, ko smo beležili 1,9 % razširjenost HIV v tej skupini uporabnikov. Tudi stopnji razširjenosti protiteles proti virusu hepatitisa B in C med istimi uporabniki sta v Sloveniji med nižjimi v EU, čeprav v letu 2011 obe kažeta trend naraščanja. Nizke stopnje razširjenosti navedenih nalezljivih bolezni so verjetna posledica učinkovitih ukrepov na področju preprečevanja in zdravljenja ter programov zamenjave injekcijskih igel in brizg.

Umrljivost uporabnikov drog se v zadnjih letih znižuje, vendar je potrebno opozoriti na to, da bi se v primeru uvedbe programov, kot sta varna soba in predpisovanje heroina na recept, umrljivost uporabnikov drog lahko še znižala. V slovenskih študijah ugotavljamo, da je stopnja umrljivosti do trikrat večja med uporabniki drog, kot sicer v isti starostni populaciji, kar je lahko tudi posledica slabih socialnih razmer, v katerih na obrobju družbe živijo nekateri slovenski uporabniki drog.

V mrežo centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog je v letu 2011 vstopilo 521 uporabnikov drog, od tega jih je bilo po podatkih IVZ le 5,5 % v starosti do 19 let. Glede na podatke o uporabi drog med mladimi lahko ocenimo, da delež mladih ostaja izven obstoječih programov pomoči. Programov samo za mladostnike, ki uporabljajo droge, praktično nimamo.

Glede na novo nastalo epidemiološko situacijo je potrebno v Sloveniji prilagoditi pristope za zmanjševanje uporabe drog in obvladovanje posledic uporabe drog novo nastalim razmeram, kar je ena glavnih nalog bodočega nacionalnega programa.

Posebno področje predstavlja problematika, povezana s hkratno uporabo prepovedanih drog in alkohola. V raziskavi »Varna vožnja: Obvladovanje tveganj in nevarnih življenjskih slogov v prometu«, ki jo je v Mestni občini Ljubljana leta 2008 opravila Fakulteta za socialno delo, so identificirali tvegana vedenja in nevarne življenjske sloge pri mladih v povezavi s prometom. Anketirali so 1541 dijakov iz devetih ljubljanskih srednjih šol. Slaba polovica (49,8 %) anketiranih dijakov je že imela izkušnje z alkoholom ali/in prepovedanimi drogami. Od dijakov, ki imajo vozniško dovoljenje (145 anketiranih), jih 44,3 % nikoli ne vozi pod vplivom alkohola in/ali drog, zaskrbljujoč pa je delež (35,1 %) tistih, ki kljub omamljenosti vozijo. Slaba polovica jih je že imela vsaj po eno izkušnjo, ko so se udeležili prometa in bodisi sami vozili pod vplivom alkohola in/ali drog, bodisi so bili sopotniki osebe, ki je vozila pod vplivom alkohola/drog. Ti podatki predstavljajo pomembno izhodišče za nadaljnje oblikovanje ukrepov in aktivnosti, ki naj prispevajo k povečanju varnosti v cestnem prometu.

Na podlagi zbranih podatkov ugotavljamo, da se je problematika uporabe heroina pri nas stabilizirala, v zadnjem letu pa je delež uporabnikov heroina v skupini iskalcev pomoči znatno upadel. Hkrati narašča tudi povprečna starost pacientov, kar nakazuje, da se populacija heroinskih odvisnikov od drog v Sloveniji počasi stara. Poleg slabšanja splošnega zdravstvenega stanja se s staranjem odvisnih od heroina povečujejo tudi socialne stiske, hkrati se povečuje tudi tveganje za brezdomstvo.

Po drugi strani ugotavljamo, da imamo v naši državi premalo informacij o uporabi kokaina in drugih stimulantnih drog v populaciji. V zadnjem obdobju je bilo zaznano povečanje iskalcev pomoči zaradi uporabe kokaina. Prav tako primanjkuje ustreznih programov pomoči za te uporabnike.

Posebej velja opozoriti na število obravnavanih kaznivih dejanj, ki se je od leta 2004 do 2009 povečalo za 83,6 % in sicer od 225 na 413 kaznivih dejanj. Po presoji preiskovalcev so ta kazniva dejanja posledica organizirane kriminalitete z vsemi značilnostmi Europolove opredelitve oziroma definicije organiziranega kriminala.

Načela resolucije o nacionalnem programu na področju drog

Temeljna načela, na katerih temelji Nacionalni program na področju drog v Sloveniji vključno z akcijskimi načrti, izhajajo iz Ustave RS, zakonodaje, konvencij OZN, predpisov EU, določil Sveta Evrope in konkretnih ciljev, ki jih naša družba želi doseči v obdobju 2014–2020. Načela so enakovredna in niso našteta po prednostnem vrstnem redu:

-

Načelo ustavnosti in zakonitosti

V skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakonskimi določili Resolucija o nacionalnem programu uresničuje veljavno zakonodajo ter ratificirane mednarodne konvencije in pogodbe, ki jih je Republika Slovenija sprejela v svoj pravni red.

-

Načelo varovanja človekovih pravic

Pravica otrok in mladostnikov do zaščite pred takimi življenjskimi okoliščinami, ki pogojujejo uporabo drog, je eno od temeljnih izhodišč. Po drugi strani je pravica do dostojne in strokovne obravnave ter pomoči ena temeljnih pravic vsakega človeka, takšna obravnava pa mora biti tudi dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Država je dolžna poskrbeti za ustavno zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva in socialne varnosti svojih državljanov in hkrati zmanjševati socialno izključenost posameznikov ali skupin prebivalstva. Izrekanje alternativnih kazni uporabnikom drog je zakonsko in podzakonsko natančno urejeno v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Vsi izvajalci različnih programov so dolžni varovati osebne podatke posameznika v skladu z ustavo, poklicno etiko in zakonom o varovanju osebnih podatkov. Načelo tudi zagotavlja enakopravno vključevanje uporabnikov drog, zdravljencev in rehabilitiranih nekdanjih uporabnikov drog v družbene aktivnosti in procese. Zagotavlja enakopravno vključevanje odvisnikov v izobraževalni, socialni, zdravstveni sistem in sistem zaposlovanja, pomeni tudi enakopravno in korektno obravnavo odvisnih v predkazenskem postopku, med sojenjem in prestajanjem kazni zapora. Načelo utemeljuje spremembo odnosa okolice do različnih programov zdravljenja in socialne obravnave odvisnih od drog in tudi spremembo odnosa do samih uporabnikov drog.

-

Načelo celovitega in sočasnega reševanja problematike drog

Reševanje problematike drog zahteva celosten pristop, ki upošteva problematiko uporabe in zlorabe drog kot posledico sočasnega večplastnega dogajanja na individualnem in širšem socialnem področju, pri katerem so vključeni različni akterji in različne ravni delovanja in usklajevanja. Reševanje problematike drog je naloga različnih sektorjev s področij socialnega varstva, zdravstva, šolstva, pravosodja, notranjih zadev, financ in obrambe ter posledično različnih delov civilne družbe in splošne (laične) javnosti. Tako oblikovanih ukrepov torej ne more usklajevati samo en nosilec, ampak je to lahko le naloga skupnih usklajevalnih teles. Na ravni Vlade RS je to Komisija za droge, na ravni lokalnih skupnosti pa so to LAS.

-

Načelo globalnega sodelovanja

Pojav uporabe in zlorabe drog je v sodobni družbi globalen pojav, z njim se spoprijemajo praktično vse države sveta, Iskanje rešitev za težave, ki so posledica uporabe in zlorabe drog in njihove velike ponudbe na nezakonitem globalnem trgu, poteka tudi na mednarodni ravni. Država je dolžna zagotavljati izvajanje in usklajevanje različnih konvencij, deklaracij, resolucij, priporočil in smernic ter strategij številnih mednarodnih organizacij (OZN, EU, Svet Evrope, SZO, različne krovne organizacije), spremljati mednarodne procese in tvorno prispevati k odločitvam na mednarodni ravni. Te dejavnosti v državi usklajujeta Komisija za droge in pristojno ministrstvo.

-

Načelo decentralizacije

To načelo zagovarja enakomerno porazdelitev različnih programov in vsebin po vsej Sloveniji glede na dejanske potrebe v posameznih lokalnih skupnostih. Podpira mreženje različnih programov in usklajevanje dejavnosti na področju drog na vseh ravneh. S tem se zagotavljajo centralizacija dejavnosti, ki so skupne in decentralizacija dejavnosti, ki so potrebne v lokalni skupnosti.

-

Načelo zagotavljanja varnosti prebivalcev Republike Slovenije

To načelo izhaja iz ustavno zagotovljene osebne varnosti in varovanja premoženja državljanov Slovenije. Pomeni tudi zmanjševanje sekundarne kriminalitete, povezane z uporabo in preprodajo drog. Načelo temelji na slovenski zakonodaji in konvencijah Združenih narodov ter drugih mednarodnih aktih. Država je dolžna zagotoviti tako politiko do drog, ki bo ščitila prebivalce pred škodljivimi posledicami uporabe prepovedanih drog.

-

Načelo prilagojenosti različnim skupinam prebivalstva

Razviti je treba prilagojene vsebine dela za različne ciljne skupine prebivalstva in njihove potrebe od preventivnih programov, programov zmanjševanja škode ter visokopražnih programov do ustreznih oblik zdravljenja odvisnosti, socialne obravnave in rehabilitacije (vključno s stanovanjskimi skupinami za uporabnike programov zmanjševanja škode in programov predpisovanja heroina na recept ter vzpostavitve varnih sob). Prav tako je pomembno krepiti programe reintegracije ter socialno zaposlovanje pri uporabnikih drog, ki so vključeni v obravnavo.

-

Načelo zagotavljanja pogojev za odgovorno sprejemanje odločitev glede uporabe drog, še posebej med otroki in mladostniki

Država je dolžna z ustreznimi ukrepi otroke in mladostnike zaščititi pred ponudbo in uporabo prepovedanih drog. Podpirati jih mora pri sprejemanju odločitev o neuporabi drog in sicer s pristopi, ki morajo biti utemeljeni na sodobnih znanstvenih spoznanjih ter strokovno izvajani in evalvirani. Ti pristopi zajemajo preprečevanje uporabe drog (cilj je popolna abstinenca oziroma odlaganje iniciacije v kasnejšo starost), zmanjševanje tveganj, povezanih z uporabo drog (varnejša uporaba, če pride do uporabe drog), in nadzor nad ponudbo. Ti pristopi si morajo prizadevati za višanje socialnih kompetenc otrok ter mladostnikov, vključno z učenjem socialnih veščin, razvijanjem ustreznih strategij za obvladovanje življenjskih izzivov, stisk in kriz ter spodbujanjem njihovega osebnostnega razvoja. Država to načelo uresničuje tako, da otrokom in mladostnikom, staršem in vzgojiteljem omogoča dostop do objektivnih informacij, znanj in veščin. Otroci in mladostniki morajo vedeti, kako droge vplivajo na družbo in posameznika, razumeti morajo tveganja povezana z uporabo drog, imeti morajo možnost proučevati, kako bi lahko zmanjšali individualne in družbene težave zaradi drog, prav tako pa tudi možnost pogovarjati se o teh vsebinah z odraslimi, ki jim zaupajo, ter z vrstniki v skladu s svojo razvojno stopnjo. Obenem pa morajo imeti možnost živeti zdrav način življenja in vplivati ter soodločati v svojem socialnem okolju.

-

Načelo uravnoteženosti pristopov

Ukrepanje na področju drog vključuje najrazličnejše pristope, ki morajo biti med sabo povezani v celovito politiko. Celovita politika vključuje primarno preventivo, zmanjševanje tveganj in škode, povezane z uporabo drog, psihosocialno obravnavo, rehabilitacijo, socialno reintegracijo in zdravljenje ter nadzor nad ponudbo. Cilj države je naravnan v dve smeri – v zmanjševanje povpraševanja in zmanjševanje ponudbe drog med državljani. Naloga države je, da podpira uravnotežen razvoj vseh strokovno in znanstveno utemeljenih pristopov in programov. Načeloma noben pristop na področju drog nima večje prednosti, temveč se vsi smiselno dopolnjujejo in povezujejo v usklajene dejavnosti na različnih ravneh. Resolucija o nacionalnem programu nadgrajuje in konkretizira usklajevanje dejavnosti na področju drog tudi z vidika proračunske porabe in na podlagi študij o stroškovni upravičenosti in učinkovitosti izvajanja različnih programov.

Cilji resolucije o nacionalnem programu

Cilji nacionalnega programa so opredeljeni za celotno načrtovano obdobje izvajanja Nacionalnega programa na področju drog. Prednostne naloge za uresničevanje ciljev so definirane v dvoletnih akcijskih načrtih, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije.

Krovni cilj Nacionalnega programa Slovenije na področju drog za obdobje 2014–2020 je zmanjšati in omejiti škodo, ki jo za posameznika, družino in družbo predstavlja raba prepovedanih drog. Za uresničitev tega krovnega cilja je potrebno v okviru Nacionalnega programa uresničiti naslednje cilje:

1.

okrepiti preventivno dejavnost, informiranje in zgodnje intervencije na področju drog in različne programe zmanjševanja povpraševanja po drogah in ob tem upoštevati preventivne dejavnosti kot celostne pristope s koordiniranimi ukrepi za preprečevanja uporabe alkohola in tobaka, da bi tako zmanjševali število novih uporabnikov drog med mlajšo generacijo ter zmanjševali število prekrškov in kaznivih dejanj povezanih s prepovedanimi drogami ter preprečevali prvi stik z drogami ter zvišali starostno mejo prvega stika ob hkratnem višanju socialne kompetentnosti, znanja in socialnih veščin ter učinkovitih strategij za obvladovanje življenjskih težav;

2.

razviti mreže programov zmanjševanja škode za nadaljnje znižanje števila okuženih s HIV in hepatitisoma B ter C in smrtnih primerov zaradi prevelikih odmerkov;

3.

razviti specifične programe za posebej ranljive skupine: mlajše mladoletnike, uporabnike drog s pridruženo duševno motnjo, za starejše uporabnike drog, starše uporabnike drog idr.;

4.

zagotoviti več kakovostnih programov zdravljenja in socialne obravnave uporabnikov od drog z uvedbo različnih pristopov, ki vključujejo tudi nadgradnjo in širitev programov zdravljenja v zavodih za prestajanje kazni, vzgojnih zavodih ter v prevzgojnem domu;

5.

pospešiti razvoj programov psihosocialne obravnave uporabnikov drog, terapevtskih skupnosti in komun ter programov reintegracije in programov socialnega zaposlovanja bivših zasvojenih oseb, in s tem prispevati k zmanjševanju socialne izključenosti uporabnikov drog. Treba je spodbujati kontinuiteto obravnave in sodelovanje zavodov za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodov in prevzgojnega doma s programi socialne obravnave in različnih oblik zdravljenja;

6.

zagotoviti in nadgraditi delujoči informacijski sistem na področju zbiranja, urejanja, obdelovanja in dajanja podatkov s področja drog in sistem zgodnjega odkrivanja novih drog in obveščanja;

7.

nadgraditi dejavnosti lokalnih akcijskih skupin ter jih usklajevati z dejavnostmi na državni ravni;

8.

zagotoviti sodelovanje različnih akterjev, zlasti civilne družbe, na vseh področjih usklajevanja in odločanja ter povečati število programov, ki jih izvajajo nevladne organizacije na podlagi strokovne samostojnosti;

9.

okrepiti dejavnosti proti organiziranemu kriminalu, prepovedanemu prometu z drogam, pranju denarja ter proti drugim oblikam kriminala v povezavi z drogami; okrepiti sodelovanje policije, carine in pravosodja in njihovo usklajeno sodelovanje v državi in Evropski uniji. Pri tem pa zlasti:

-

izboljšati obveščevalno in analitično delo pri odkrivanju kaznivih dejanj,

-

zagotoviti dvig strokovne ravni znanja organov odkrivanja in pregona,

-

okrepiti mednarodno sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami ter dejavno sodelovati pri njihovem delu z namenom zmanjševanja ponudbe prepovedanih drog,

-

zajeziti pretok drog na t.i. "balkanski poti",

-

zagotoviti zgodnjo prepoznavo novih sintetičnih drog in njihovo regulacijo,

-

zmanjšati nezakonito proizvodnjo prepovedanih drog in prometa z njimi,

-

okrepiti sistem za preprečevanje vnosa drog v zapore in vojašnice,

-

povečati dejavnosti policije na lokalni ravni,

-

zagotoviti celovitejše obravnavanje storilcev kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami,

-

vzpostaviti strateško analitiko za področje prepovedanih drog,

-

zagotoviti ustrezen nadzor na mejah zaradi preprečevanja vnosa drog v Slovenijo,

-

okrepiti dejavnosti proti organiziranemu kriminalu v zvezi z nedovoljenim prometom s prepovedanimi drogami,

-

okrepiti dejavnosti na področju pranja denarja ter proti drugim oblikam kriminala v povezavi z drogami,

-

okrepiti sodelovanja policije, carine in pravosodja in njihovo usklajeno sodelovanje v državi in Evropski uniji;

-

nadgraditi nadzor nad predhodnimi sestavinami prometom z njimi in nad njihovim prevozom in na tem področju razviti boljše sodelovanje med carino in policijo ter proizvajalci in prevozniki predhodnih sestavin;

10.

zagotoviti politično in finančno podporo za izvajanje dejavnosti, opredeljenih v Resoluciji o nacionalnem programu, in dejavnosti, opredeljenih v njem, na lokalni in državni ravni;

11.

razviti ustrezno in kontinuirano izobraževanje za strokovnjake, ki delajo na področju drog. Ob tem je pomemben cilj podpora raziskovalnemu delu na tem področju;

12.

zagotoviti celovit odziv države na področju rabe konoplje (preventiva, svetovalni programi, zdravljenje, medicinska uporaba);

13.

zagotoviti celovit odziv države na področju rabe inhalantov (preventiva, svetovalni programi);

14.

razviti ukrepe in aktivnosti (preventivne in svetovalne programe) na področja sintetičnih in stimulantnih drog.

Vsebinska področja resolucije o nacionalnem programu

Nacionalna strategija in akcijski načrt se bosta posebej posvečala naslednjim področjem:

-

Informacijski sistem

-

Zmanjševanje povpraševanja po drogah s pomočjo:

a. preventive

b. zmanjševanja škode zaradi uporabe drog

c. zdravstvena in socialna obravnava uporabnikov prepovedanih drog

d. dejavnosti civilne družbe

-

Preprečevanje ponudbe drog s pomočjo:

a. kaznovalne politike

b. sodelovanja policije, carine in pravosodja na področju organiziranega kriminala v povezavi z drogami

c. dejavnosti proti pranju denarja

d. dejavnosti proti organiziranemu kriminalu

-

Mednarodno sodelovanje

-

Koordinacija in usklajevanje na nacionalni in lokalnih ravneh

-

Evalvacija programov, raziskovalno delo in izobraževanje

Informacijski sistem

Informacijski sistem na področju prepovedanih drog je pomembna sestavina strategije, ki zagotavlja celovitost ter enotno zbiranje, obdelavo in dajanje informacij in podatkov. Temeljni cilj informacijskega sistema je zagotavljanje kakovostne informacijske podpore ob odločanju pri načrtovanju in izvajanju politik države na področju prepovedanih drog. Informacijski sistem mora temeljiti na uveljavljenih in poenotenih metodologijah zbiranja ustreznih, primerljivih in kakovostnih podatkov s področja prepovedanih drog. Dostop do podatkov mora biti zagotovljen javnosti ter različnim ustanovam in organizacijam na lokalni, državni in mednarodni ravni.

Za načrtovanje posameznih dejavnosti, ki so opredeljene v resoluciji o nacionalnem programu ter akcijskih načrtih, se z ukrepi te resolucije o nacionalnem programu zagotovi informacijski sistem za redno spremljanje in ocenjevanje obsega uporabe drog in njegovih posledic. Podatke, ki se po enotni metodologiji zbirajo v okviru informacijskih sistemov različnih ministrstev, vladnih služb, javnih zavodov in nevladnih organizacij, je treba na ravni države zbrati, obdelati in analizirati s ciljem celovitega prikaza stanja na področju drog in omogočanja načrtovanja ukrepov na podlagi podatkov. Redno se spremlja tudi izvajanje resolucije o nacionalnem programu in akcijskih načrtov na področjih preprečevanja in zdravljenja odvisnosti od drog, preprečevanja škodljivih posledic uporabe drog, socialne obravnave uporabe drog ter zmanjševanja ponudbe prepovedanih drog v tekočem proračunskem obdobju ter vrednoti programe glede na njihovo ustreznost in učinkovitost.

Za zbiranje in razpošiljanje informacij s področja uresničevanja nacionalne strategije in akcijskih načrtov, celovite ocene stanja na področju prepovedanih drog, zakonov in drugih pravnih aktov, raziskav o uporabi drog in zmanjševanja ponudbe drog, ocen učinkovitosti programov, strategij in politik se naprej razvija dokumentacijski center.

Posamezni resorji zagotavljajo zbiranje, obdelavo, analizo ter posredovanje podatkov s svojega področja. Zaradi celovitega spremljanja epidemiološke situacije in trendov na področju uporabe drog se podatki oziroma agregati podatkov različnih resorjev zbirajo in analizirajo v zato pristojni ustanovi, ki jo v skladu z zakonom imenuje minister za zdravje. Pristojna ustanova obdelane in analizirane podatke posreduje drugim ustanovam v državi, mednarodnim ustanovam ter širši javnosti.

Zagotoviti je treba nadaljnji razvoj posebnih struktur in postopkov za zgodnje odkrivanje ter hitro in sprotno komuniciranje z ustreznimi ustanovami doma (informacijska enota za prepovedane droge, enota Europola) in v tujini (Europol in Evropski center za nadzor nad prepovedanimi drogami in zasvojenostmi – EMCDDA) ter regulacijo novih psihoaktivnih snovi.

Na ravni Komisije za droge se za posredovanje podatkov mednarodnim ustanovam pooblasti glede na naravo podatkov ustrezne ustanove. Te so potem odgovorne za pridobivanje in posredovanje podatkov mednarodnim ustanovam.

Zmanjševanje povpraševanja po drogah

Zmanjševanje povpraševanja po drogah pokriva promocijo zdravja in oblikovanje življenjskih okolij (npr. lokalna skupnost, šola, podjetje), ki omogočajo in podpirajo odločitve za neuporabo drog. Hkrati to področje pokriva dejavnosti na različnih ravneh preventive od začetnega odvračanja od uporabe drog pri vseh starostnih skupinah ter večanje kapacitet in moči uporabnikov programov za preprečevanje zlorabe in odvisnosti od prepovedanih drog, pa vse do zmanjševanja negativnih zdravstvenih in socialnih posledic uporabe drog, zdravljenja, socialne obravnave in ponovne socialne vključitve oseb, nekdaj odvisnih od drog, v družbo. Posebno pozornost velja nameniti promociji duševnega zdravja, skrbi za mladostnike in ženske – predvsem nosečnice uporabnice drog – ter preventivi okužbe z virusom HIV in drugimi nalezljivimi obolenji. Na ravni države se zagotavljata celovitost in uravnoteženost različnih programov in dejavnosti.

Preventiva

Preventivni programi so v slovenskem prostoru zelo razširjeni. Potekajo na lokalni in državni ravni. Največji delež preventivnih programov je namenjen otrokom in mladostnikom na lokalni ravni, in sicer v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, del pa tudi zunaj njih. Pomembno vlogo pri izvajanju preventivnih dejavnosti imajo poleg pedagogov in strokovnjakov iz drugih javnih institucij, predstavniki nevladnih organizacij in lokalne akcijske skupine, ki v nekaterih lokalnih skupnostih usklajujejo te dejavnosti. Podobno kot druge evropske države se tudi v Sloveniji srečujemo s težavo, da preventivni programi niso evalvirani (prav tako ne obstaja razvita metodologija evalvacije), zato njihovi realni učinki niso znani. V prihodnje je zato treba veliko več sredstev vložiti poleg v razvijanje programov še v razvoj metodologije za evalvacijo oziroma ovrednotenje njihove učinkovitosti in uspešnosti. Pri tem je treba zagotoviti medresorsko sodelovanje kot pomemben predpogoj za izvajanje učinkovitih prevetivnih aktivnosti.

Sprotno ovrednotenje akcij in skupno ali zaključno ovrednotenje – poročilo po vsakem obdobju, ki ga s svojim programom pokriva resolucija, je nujno in potrebno. Sprotno preverjanje v akcijskem načrtu planiranih akcij in primerjave s sorodnimi v Evropi, pa zelo priporočljivo.

Preventivo na področju uporabe drog je mogoče razdeliti na različne ravni, ki si praviloma ne nasprotujejo, temveč dopolnjujejo. Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA) priporoča delitev preventive na okoljsko, univerzalno, selektivno in indicirano. Preventiva mora temeljiti na sodobnih znanstvenih spoznanjih in evaluiranih programih, saj se lahko z neprimernimi pristopi celo spodbudi vedenje, ki se ga v osnovi želi preprečiti.

Posebna pozornost bo namenjena uresničevanju Agende 2020 (načrt o prihodnosti mladinske politike), ki mladim do 29. leta, vključno z mladimi uporabniki drog, omogoča dodatne ugodnosti, ki se tičejo kariernega zaposlovanja in izboljšanja njihove konkurenčnosti na trgu dela.

Okoljska preventiva je usmerjena na spreminjanje okolja, katere cilj je spreminjanje neposrednega socialnega, kulturnega, fizičnega in gospodarskega okolja, v katerem se ljudje na podlagi različnih okoliščin odločajo o lastni (ne)uporabi droge. Ključne naloge politik so torej ustrezni ukrepi in zaščita ranljivih skupin prebivalstva, zlasti mladih.

Univerzalna preventiva je široko usmerjena in namenjena splošni populaciji ali veliki populacijski skupini ljudi. S sporočili in programi želi preprečiti ali odložiti uporabo drog. Njena prednost je, da zajame veliko ljudi.

Selektivna preventiva je usmerjena na specifično populacijo – na ranljive skupine ali skupnosti, katerih člani bi lahko zaradi različnih dejavnikov tveganja začeli zlorabljati droge. Npr. v družinah, kjer je zaznana zloraba drog, kjer so prisotni problemi duševnega zdravja, zaznano zanemarjanje otrok; mlade ranljive skupine, na primer mladi storilci kaznivih dejanj, brezdomci, učenci in dijaki, ki neupravičeno izostajajo od pouka; marginalizirane etnične skupine; socialno prikrajšane skupine. Z osredotočanjem intervencij na določene skupine se poveča možnost zadovoljevanja potreb teh skupin, kot tudi verjetnost, da bo zgodnja intervencija uspešna.

Indicirana preventiva je usmerjena na posameznike, pri katerih je zaznano povečano tveganje za razvoj zasvojenosti v kasnejšem življenju. Npr. duševne motnje, šolski neuspeh, asocialno obnašanje, motnje pozornosti in vedenjske motnje, zgodnji znaki uporabe drog. Namen indicirane preventive je prepoznava in ciljna obravnava posameznikov z zgoraj omenjenimi težavami. Poudarek je torej na posamezniku in individualni obravnavi. Za te pristope je zelo pomembna interdisciplinarnost, torej tesno sodelovanje med zdravstvenimi, šolskimi, socialnimi, mladinskimi službami idr.

Preventiva v vzgoji in izobraževanju

Vzgojno-izobraževalne ustanove same ne morejo preprečiti rabe drog med otroki in mladostniki, vendar pa lahko vzgojno-izobraževalno delujejo tako, da ob ohranjanju abstinence posameznikov podpirajo tudi doseganje drugih ciljev preventive – odlaganje morebitne rabe drog na čim poznejše starostno obdobje, preprečevanje prehoda od eksperimentiranja z drogami k redni uporabi ter zgodnje ukrepanje pri morebitni rizični rabi drog med otroki in mladostniki.

Temeljni cilj preventive v prostoru vzgoje in izobraževanja je ustvarjanje takih družbenih razmer, ki posamezniku dajejo možnosti za razvijanje življenjskega sloga brez uporabe drog in drugih oblik tveganega obnašanja. Realistično obravnavanje problematike rabe drog v vzgojno-izobraževalnih ustanovah zahteva vključevanje tudi selektivnih (rizične skupine otrok in mladostnikov) in indiciranih (rizični posamezniki) preventivnih intervencij, saj ni realno pričakovati ohranjanja abstinence za vse posameznike. Zato si preventiva v vzgoji in izobraževanju prizadeva tudi za to, da bi posameznika, ki se je že odločil za eksperimentiranje z drogami oziroma le-te uporablja na tvegan in škodljiv način, seznanili s tveganji in škodo, ki so s tem povezana, vendar ne v sklopu univerzalnih preventivnih intervencij, ki so namenjene vsem otrokom in mladostnikom. Pri tem moramo upoštevati starost in stopnjo rizičnosti ter temu primerno prilagoditi ukrepanje.

Preventivo v vzgoji in izobraževanju tako razumemo kot široko razvejano področje preprečevanja rabe dovoljenih in nedovoljenih drog, ki vključuje tudi spodbujanje psihosocialnega dozorevanja osebnosti otrok in mladostnikov ter razvijanja palete socialnih veščin in vrednostnih usmeritev, ki so v prid zdravju ter progresivni rasti in razvoju. Vedenje o drogah in tveganjih, ki so z njimi povezana, morajo biti podana strokovno utemeljeno, celovito ter kredibilno. S krepitvijo socialnih, kognitivnih in vedenjskih kompetenc med otroki in mladostniki oziroma z njihovim opolnomočenjem se zmanjšuje tveganje za različne negativne in manipulativne pristope, ki se uporabljajo za novačenje novih uporabnikov prepovedanih drog. Iz tako opredeljenega pristopa izhajajo naslednji cilji preventive v vzgoji in izobraževanju: ohranjanje abstinence posameznika, dvig starostne meje ob morebitni prvi uporabi drog, preprečevanje prehoda od eksperimentiranja k redni uporabi ter zgodnje ukrepanje pri morebitni rizični rabi drog. Preventiva tako vključuje abstinente pa tudi mlade, ki z drogo že eksperimentirajo oziroma jo občasno uporabljajo.

Med vzgojno-izobraževalnimi institucijami je šola še posebej pomemben prostor preventive, saj jo obiskuje velik delež otrok in mladostnikov. Šola je prostor, ki posredno in neposredno sooblikuje izkušnje, stališča, znanje, vrednote in ravnanje učencev v zvezi z drogami. Izobraževanje in različne preventivne dejavnosti lahko zmanjšujejo sprejemljivost drog med otroki in mladostniki. Ob tem pa je potrebno poudariti, da je strategija preprečevanja rabe drog in zasvojenosti od teh in drugih psihoaktivnih substanc integralni del različnih vzgojnih dejavnosti, ki se že izvajajo v okviru vzgojno-izobraževalnega procesa na šoli, obenem pa se znotraj šole izvajajo tudi posebej oblikovane intervencije in programi izven vzgojno-izobraževalnega procesa na šoli, obenem pa se znotraj šole izvajajo tudi posebej oblikovane intervencije in programi izven vzgojno-izobraževalnega procesa. Te intervencije in programe lahko šola organizira in izvaja samostojno ali pa jih oblikujejo in izvajajo drugi subjekti (vladnega ali nevladnega sektorja). Tako koncipirana preventiva načrtuje, deluje in dosega svoje cilje na treh ravneh: na ravni vedenja, občutenje in ravnanj. Vzgojno izobraževalne institucije morajo otrokom in mladostnikom posredovati verodostojne informacije in znanje o tem, kako droge vplivajo na posameznika in družbo. Dajati morajo možnost, da na podlagi znanja in lastnih izkušenj v razpravi o tej tematiki z vrstniki in odraslimi, ki jim zaupajo, pridobijo vedenje, razumevanje in spretnosti, ki jim omogočajo preprečiti nastanek težav, povezanih z morebitno rabo drog. Ob tem pa mora preventiva, ki je umeščena v celotno vzgojno zasnovo javne šole, ob posredovanju znanja o drogah in njihovi rabi ustvarjati pogoje, da se učenci s tem znanjem identificirajo in šolsko in širše družbeno okolje občutijo kot okolje, v katerem je ohranjanje abstinence vrednota, v ravnanju posameznikov v šolskem okolju (vseh delavcev šole, staršev, učencev …) in zunaj njega pa zaznavajo udejanjanje te vrednote. Da bi to dosegli, si morajo šole (in druge vzgojno-izobraževalne institucije) prizadevati, da se učenci identificirajo z usvojenim znanjem in spretnostmi, ki temeljijo na tem znanju, predvsem pa da učenci ne-rabo drog ponotranjijo kot vrednoto, ki je njim lastna in so za njeno udejanjanje odgovorni. To pomeni, da se otroci in mladostniki ne odločijo za rabo drog, tudi kadar se znajdejo v zahtevnih življenjskih okoliščinah, oziroma da če po njih kdo poseže, jih posebej obravnavamo s pomočjo selektivnih in indiciranih pristopov v preventivi ter zgodnjimi intervencijami. Zato velja, da vzgojno delovanje šole, ki vzpostavlja odgovorne posameznike, deluje hkrati preventivno s preprečevanjem nezaželenih ravnanj med učenci tako tudi pred rabo drog.

Poleg preventivnih programov za učence je potrebno razviti programe za starše, ki ne vključujejo le vsebin v zvezi z zasvojenostjo, temveč tudi o odgovornem starševstvu in o razvoju ter vzgoji otrok ipd. V programe za starše je treba vključevati tudi pridobivanje in krepitev veščin staršev za podporo otrokom in mladostnikom za življenje brez prepovedanih drog.

Preventiva v šolskem okolju:

Sledimo naslednjim ciljem preventive: ohranjanje abstinence posameznika, dvig starostne meje ob morebitni prvi uporabi drog, preprečevanje prehoda od eksperimentiranja k redni uporabi ter zgodnje ukrepanje pri morebitni rizični rabi drog. Obravnava problematike rabe drog in odvisnosti vključuje obravnavo rabe dovoljenih in nedovoljenih drog, in je sestavni del veljavnega učnega programa. Učitelji lahko posamezne učne cilje dosežejo tudi s pomočjo obravnave vsebin s področja rabe drog. Preventivne vsebine so lahko tudi del posebej oblikovanih intervencij in programov, ki jih na šoli izvajajo zunanji izvajalci (centri za socialno delo, svetovalni centri za otroke in mladostnike, zdravstveni domovi in nevladne organizacije).

Resolucija o Nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2014–2020 (ReNPPD14–20)

Časovnica