TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre).

Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo.

V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.

Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri dajatvenih zahtevkih domneva. Oviranje oziroma onemogočanje dostopa do tožničinih poslovnih prostorov nekaterim osebam, npr. poslovnim partnerjem, pomeni spremembo posestnega stanja, ki je pravno upoštevna in zato uživa pravno varstvo pred motenjem posesti.