TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama zagovornikov se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločbi o odvzemu premoženjske koristi po 74. in 75. členu KZ-1 razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in

v petem odstavku na strani 13 izreka spremeni tako, da se besedilo ″Po šestem odstavku 245. člena KZ-1″ nadomesti z besedilom ″Po 74. in 75. členu KZ-1″,

v preostalem delu pa se pritožbi zagovornikov, v celoti pa pritožbi pooblaščencev oškodovane družbe A. d.o.o. in družbe B. d.d., zavrnejo kot neutemeljene in se v nerazveljavljenih ter nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovana družba A. d.o.o. in B. d.d., sta dolžni plačati sodno takso.

V konkretnem primeru gre za dve kaznivi dejanji, saj nadaljnja razpolaganja s premoženjem pridobljenim s predikatnim kaznivim dejanjem (blagovne znamke), pomeni novo kaznivo dejanje, ki po objektivni in subjektivni plati predstavlja drugo kriminalno količino kot je zajeta v predikatnem kaznivem dejanju. Premoženjska korist iz prvega kaznivega dejanja v tem primeru sicer pridobi lastnost predmeta novega kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega zakon določa obvezni odvzem po šestem odstavku 245. člena KZ-1. Ko pa sta, tako kot v konkretnem primeru, v koliziji dve obveznosti, in sicer odvzem premoženjske koristi pridobljene s storitvijo predikatnega dejanja ali odvzem premoženja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, storilec pa je spoznan za krivega obeh kaznivih dejanj, je sodna praksa že zavzela stališče, da se storilcu vzame le premoženjska korist pridobljena s predikatnim kaznivim dejanjem. Ker pa se v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1 ukrep odvzema premoženjske koristi napram premoženjskopravnemu zahtevku vedno uporabi kot subsidiarni ukrep, je prvo sodišče oškodovani družbi A. d.o.o. utemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 29 mio EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.