TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Velenju.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega.

Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko je tožbo vložil pri Okrožnemu sodišču v Celju, izbral krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, kamor spada tudi Okrajno sodišča v Velenju.