TFL Vsebine / Revija SIR*IUS

Editorial

Politične karte se na novo mešajo. Čakamo na volitve, nov parlament, novo vlado. Čakamo na nekaj drugega, kot smo imeli do zdaj na političnem parketu. S prikritim, pohlevnim upanjem, da bo morda z istimi, drugimi ali pa starimi obrazi le nekaj drugače. Ne pravijo zastonj, da upanje umre zadnje. Seveda bomo spet priča sajenju rožic in obljubam, ki bodo kmalu postale lanski sneg. In tako skoraj vsaka štiri leta. Pa vendar kljub opisanemu posploševanju še vedno upam, da vse ni tako stereotipno. Kar priznam, da me je zelo prijetno presenetil predsednik vlade, ko je odstopil. Ne trdim, da je bila to njegova edina dobra odločitev, zagotovo pa vsaj zame najboljša. In ravno ta je tudi pokazala srž problema: skoraj nič se ne da narediti, ker skoraj na vseh področjih vladajo predvsem egoistični interesi raznih skupin in posameznikov, ki jih popolnoma nič ne briga skupno dobro. Nekateri mi bodo takoj oporekali, da je to pač demokracija, ko vsakdo zagovarja le svoje interese. Ne, pa ni! Se ne dam odpraviti tako na hitro.